2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53
47-letno G., ločeno, so na psihoterapijo pripeljale težave v odnosih z otroki, ki "vodijo asocialni življenjski slog". G. je zelo nestrpn do svojih »potomcev«, jih ob vsaki priložnosti jezno kritizira. Po pravici povedano je treba omeniti, da je bila G. zelo kritična do sebe in je postavljala pretirane zahteve do svojega življenja
Ni presenetljivo, da je G. v zadnjih letih pred odhodom na psihoterapijo trpel zaradi številnih bolezni psihosomatske narave. Med opisano sejo, ki je potekala v začetnih fazah terapije, je bil G. natančen, vložil je veliko pritožb, vendar skoraj ni opazil dogajanja v najinem stiku.
Med zgodbo je bila do mene zelo kritična, zavračala je vse poskuse, ki sem jih predlagal, in kakršne koli posege. Od časa do časa je bila precej sarkastična in je na moj naslov dajala strupene pripombe. Opisana situacija je v meni vzbudila jezo, s katero se glede na veliko sočutje in usmiljenje do G. trenutno ni bilo mogoče nikakor obrniti. Tako sem postal talec procesa doživljanja, ki sem ga ustavil. V naslednji situaciji seje, nasičeni z G. -jevo posredno agresijo, se nisem mogel upreti in impulzivno, precej ostro obvestil G. o svoji jezi.
Priznati moram, da moja intervencija ni bila zelo pravilne oblike in ni prispevala k ohranjanju stika, ampak je bila nevarna v smislu, da je izzvala njegovo uničenje. Vendar se je G. obnašal, kot da se ni nič zgodilo in sploh ni prišlo do izbruha moje jeze. Še eno uničenje tako močne reakcije me ni moglo presenetiti. G. je tako v zgodbi o svojem življenju kot v svojem dejanskem vedenju pokazala pomanjkanje sposobnosti neposrednega in odkritega spopadanja z agresijo. Seja se je končala v ozadju napetosti in stikov še vedno skoraj ni bilo.
Naslednje srečanje se je začelo s predstavitvijo posrednih agresivnih reakcij, značilnih za G.. Spomnil sem jo na dogodke zadnje seje in ji predlagal, da odkrito pove o izkušnji, ki spremlja naš stik. G. je začel precej nejasno predstavljati nekatere trditve v zvezi s postopkom terapije, nikoli pa se ni skliceval na dogodke zadnjega srečanja.
Ko sem jo prosil, naj me pogleda (do zdaj je bil njen pogled usmerjen v vesolje mimo mene) in poslušal njene občutke, ki živijo v najinem stiku, se je za trenutek ustavila in nato rekla: "Zelo sem užaljen in se te bojim. " H
v njenem glasu, v izrazu obraza je bilo nekaj povsem novega, nekaj, kar se mi je zelo dotaknilo srca. Njene besede so name naredile močan vtis (prvič med terapijo) - cmok se mi je zavil v grlo, začutil sem usmiljenje in nežnost do G. Ko sem se obrnil k njej, sem rekel: "Oprosti mi, prosim."
Njeno reakcijo je bilo težko napovedati - njen obraz se je ukrivil v jok, ki je trajal nekaj minut. Ves ta čas pa je G. ostal v stiku z mano.
Potem ko se je nekoliko umirila, je dejala, da se v življenju še ni srečala s kesanjem in odpuščanjem. Ta izkušnja ji preprosto ni bila znana. V njenem modelu sveta ni bilo prostora za pravico do napake, dovoljenje za napako in zato tudi za izgovor in odpuščanje.
Vse življenje je bila po besedah G. na terenu (kar je seveda tudi sama pomagala ustvariti), nezdružljiva z vsako možnostjo spotikanja. Niti njeni starši, niti njeni možje, niti ona sama niso mogli prositi za odpuščanje. Seveda je bila kritičnost v takšni situaciji ena najbolj dostopnih in zato priljubljenih oblik komunikacije z ljudmi okoli.
Na koncu opisane seje je G. dejala, da mi je zelo hvaležna za pomembne izkušnje, ki jih je prejela. V naslednjem tednu je G.se mi je uspelo odkrito pogovarjati z mojim najstarejšim sinom in ga prositi za odpuščanje zaradi dejstva, da je bila včasih z njim nezdružljiva, pa tudi zaradi tega, da se mu premalo posveča. Odnosi z otroki so se začeli okrevati.
Hkrati je G. v sebi začela odkrivati nove, prej neznane vire, razvila je hobi, o katerem je sanjala že od otroštva, a se je bala možnosti obsodbe drugih zaradi možnosti, da bi bila pri tem neuspešna. Kakovost njenega stika z ljudmi, pa tudi zadovoljstvo z njimi, se je močno povečalo.
Priporočena:
»Zapustiti Jo Moraš! Ničesar Ne Morete Storiti, Da Bi Ji Pomagali! " Ali Ima Terapevt Pravico, Da Ne Nadaljuje S Psihoterapijo. Primer Iz Prakse
Ob razmišljanju o strupenosti našega poklica na splošno in zlasti o stikih z javnostjo se spominjam poučnega dogodka. Opisuje ne povsem tipičen poklicni problem, ki ustreza isti netipični rešitvi. Tako opisani problem kot njegova rešitev v tem primeru nista na področju teorije in metodologije psihoterapije, ampak na področju poklicne in osebne etike.
Zgodovina Prikritega Nasilja In Prekinjenih Meja V Psihoterapiji. Primer Iz Prakse
Primer, ki ga želim opisati, dokazuje stanje dopisnega nadzora. Terapevt-32-letna Veronica, ki se je med psihoterapijo soočila s kršitvijo svojih meja. Naročnik je Robert, njen starostni, uspešen, čeden, dobro grajen moški, samski, ima visok družbeni status.
Kardiološke Težave Ali Zavrnitev življenja: Primer Iz Psihoterapevtske Prakse
34-letni moški B. je poiskal terapijo za psihosomatske simptome, ki ga motijo. Po temeljitem zdravniškem pregledu za iskanje kardiološke patologije v kliniki in negativnem zaključku se je izgubil in prosil za psihoterapevtsko podporo. Seveda se je njegova terapevtska aplikacija osredotočila na pritožbe glede telesnega počutja in s tem povezane tesnobe .
To Se Ne Zgodi Ali Primer Iz Prakse
In spet o poškodbi. Nekoč sem imel priložnost delati v otroški ustanovi. Najzanimivejši kraj storitve za psihoanalitika, ki sedi po stopnji psihologa, vam lahko povem. No, nekega dne so se vrata moje pisarne odprla in na pragu se je pojavila petnajstletna punčka, znana po tem, da je lastnica najbolj zapletene patologije vseh otrok.
Študija Primera: Zgodba O Sramoti In Nepopolnosti
I., 37-letni moški, je iskal psihoterapijo zaradi motečega odnosa na delovnem mestu. Po njegovih besedah je imel s podrejenimi precej težek odnos. Ker je bil precej zahteven in včasih oster vodja, je želel ustvariti stabilno in dobro usklajeno ekipo, kar se mi je v času njegove pritožbe izkazalo za precej težko .
