2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53
»Ko je osnovno [prirojeno] osebnostno bistvo zanikano ali potlačeno, človek zboli, včasih eksplicitno, včasih skrito … To notranje bistvo je krhko in občutljivo, zlahka podleže stereotipom in kulturnemu pritisku … Tudi zanikano, še naprej živi na skrivaj, nenehno zahteva aktualizacijo … Vsak odpad od lastnega bistva, vsak zločin proti naši naravi je fiksiran v našem nezavednem in nas spravlja v zaničevanje."
Abraham Maslow
Ljudje so pogosto raje prepričani, da je "zame prepozno", negativno stanje ali stanje pa je nepopravljivo, da bi se izognili eksistencialni krivdi.
Moj najljubši Irwin Yalom je o tem veliko pisal v knjigi Egzistencialna psihoterapija: »V terapiji, ki temelji na eksistencialnem stališču, ima» krivda «nekoliko drugačen pomen kot v tradicionalni terapiji, kjer označuje čustveno stanje, povezano z izkušnjo napačna dejanja - vseprisotno, zelo neprijetno stanje, za katerega je značilna tesnoba v kombinaciji z občutkom lastne "slabosti" (Freud ugotavlja, da subjektivno "občutek krivde in občutek manjvrednosti težko ločimo"). (…)
To stališče - "Od človeka se pričakuje, da bo iz sebe naredil, kar lahko postane, da bi izpolnil svojo usodo" - izvira iz Kierkegaarda, ki je opisal obliko obupa, povezano z nepripravljenostjo biti sam. Samorefleksija (zavedanje krivde) ukroti obup: nevednost, da ste v obupu, je še globlja oblika obupa.
Na isto okoliščino opozarja hasidski rabin Saša, ki je tik pred smrtjo rekel: "Ko pridem v nebesa, me tam ne bodo vprašali:" Zakaj nisi postal Mojzes? " Namesto tega me bodo vprašali: »Zakaj nisi bil Saša? Zakaj nisi postal tisto, kar si lahko samo ti?"
Otto Rank se je tega položaja močno zavedal in zapisal, da se s tem, da se zaščitimo pred preveč intenzivnim ali prehitrim življenjem, počutimo krive zaradi neizkoriščenega življenja, nepodivljenega življenja v nas.
(…) Četrti smrtni greh, brezdelje ali lenoba, so si mnogi misleci razlagali kot "greh, da v svojem življenju ne stori tistega, za kar ve, da zmore". To je izjemno priljubljen koncept v sodobni psihologiji (…). Pojavil se je pod številnimi imeni ("samoaktualizacija", "samorealizacija", "samorazvoj", "razkritje potenciala", "rast", "avtonomija" itd.), Vendar je osnovna ideja preprosta: vsaka človek ima prirojene sposobnosti in potenciale ter poleg tega začetno znanje o teh potencijah. Nekdo, ki ne živi čim tesneje, doživi globoko, intenzivno izkušnjo, ki jo tukaj imenujem "eksistencialna krivda".
Obstaja še en vidik eksistencialne krivde. Egzistencialna krivda pred samim seboj je cena, ki jo človek plača za neuveljavitev svoje usode, za odtujitev od svojih resničnih občutkov, želja in misli. Poenostavljeno povedano, ta koncept lahko formuliramo takole: »Če priznam, da lahko to zdaj spremenim, bom moral priznati, da bi ga lahko spremenil že zdavnaj. To pomeni, da sem kriv, da so ta leta minila zaman, kriv sem za vse svoje izgube ali ne-dobičke. Ni presenetljivo, da starejša kot je oseba, starejša je njena posebna težava ali splošen občutek nezadovoljstva z življenjem, močnejša bo njegova eksistencialna krivda pred samim seboj.
Isti Yalom ima psihoterapevtsko zgodbo o ženski, ki ni mogla prenehati s kajenjem, zaradi česar se je njeno zdravje močno poslabšalo, mož (nestrpen, krut in osredotočen na zdrav način življenja) pa ji je postavil ultimatum »jaz ali kajenje«, zapustil jo je, ko se s to navado ni mogla ločiti. Njen mož (kljub vsem njegovim značilnostim) je bila ta ženska zelo draga. In njeno zdravje se je na neki točki poslabšalo do te mere, da je šlo za amputacijo nog. V psihoterapiji je odkrila, da bi morala priznati, da če bi to storila že prej, bi se njen zakon ohranil, njeno zdravje pa se ne bi tako poslabšalo. To je bila tako uničujoča izkušnja, da je bilo lažje ostati prepričan: "Tega ne morem spremeniti."
Priznati to (še posebej, če gre za nekaj zelo pomembnega in zaželenega) je lahko tako boleče in neznosno, da človek raje živi s svojim trpljenjem kot z nepopravljivim: »Takrat nisem mogel storiti ničesar, ker z njim ni mogoče načeloma narediti karkoli «.
Priporočena:
Krivda: Ali Ne Prevzemamo Veliko?
Krivda je v naši kulturi običajen občutek. Težko, neznosno, pred tem se želite skriti, pogosto je vzrok za depresijo. Eden od možnih razlogov za ta občutek je egocentrična prekomerna generalizacija. Ta članek bo ponudil različico popravljanja te strategije s tehniko "
Sram, Krivda In žrtev
Eden glavnih načinov, kako žrtva spremeni status, je poiskati pomoč. V skladu s tem agresorji storijo vse, da to preprečijo. Poleg znanega razpada družbenih vezi in izolacije je pomembna vloga v procesu odrezovanja možnih poti pomoči prebujanje v žrtvi sramu in krivde, ki ne dopuščata - če obstaja resnična priložnost - prositi za podporo drugih ljudi, tudi sorodnikov in prijateljev.
Krivda
Krivda je otroški občutek. Ko otrok še ne ve, kaj je dobro in kaj slabo, mu svojci to nakažejo s pomočjo svojega odziva na njegova dejanja, torej s svojim odnosom podajo povratne informacije. Za slabo dejanje ga starši grajajo in kaznujejo. Psihološka podlaga kazni je distanciranje, odtujitev starša ali druge pomembne odrasle osebe od otroka.
Krivda In Zamera. Zamere In Krivda. Dve Strani Istega Kovanca
Zakaj sem nenadoma združila tako različne, polarne občutke v eno temo? Zato - živijo v snopu - kjer je krivda, je tudi zamera. In obratno. Toda enega od njih pri sebi praviloma ne opazimo. Če smo užaljeni, potem o svoji krivdi ne govorimo, jo "
Egzistencialna Kriza In Odpor Do Novega
Egzistencialna kriza je prehod na novo raven. Skozi življenje se srečujemo z različnimi prehodi. Človek se rodi, raste in se razvija že od samega začetka spočetja. V prihodnosti se razvijata njegovo telo in um, oblikuje se njegov značaj in navade.
