PSIHOSEKSUALNI RAZVOJ ŽEN

Video: PSIHOSEKSUALNI RAZVOJ ŽEN

Video: PSIHOSEKSUALNI RAZVOJ ŽEN
Video: "ЭКЗАМЕН" ("EXAM") 2024, Marec
PSIHOSEKSUALNI RAZVOJ ŽEN
PSIHOSEKSUALNI RAZVOJ ŽEN
Anonim

Ženske manire, kretnje in načini interakcije se pri deklici pokažejo še preden začne hoditi. To ne kaže le na zgodnje oblikovanje primarnega občutka ženskosti, ampak je tudi zgodnji začetek identifikacije ženskih spolov.

Spolnost kot osebnostna lastnost se oblikuje v stalni enotnosti z duševnim razvojem, kar je odločilno pri spolni realizaciji ženske pri odraslih.

Psihoseksualni razvoj se razume kot oblikovanje spolne identitete, vloge spola in spolne usmerjenosti.

Psihoseksualnost je določen vidik ontogeneze, tesno povezan s splošnim biološkim razvojem telesa, pa tudi posledica spolne socializacije, med katero se spoznavajo spolna vloga in pravila spolnega vedenja. Različne starostne stopnje nosijo različne krize psihoseksualnega razvoja in načine za njihovo premagovanje.

Po mnenju seksologov se psihoseksualni razvoj osebe začne v prvih mesecih življenja. V procesu otrokovega razvoja pride do prehoda od zadovoljevanja bioloških potreb in primitivnih čustev užitka in nezadovoljstva do višjih občutkov, oblikuje se družbena zavest in ocena njegovih sposobnosti. Ta vzorec je značilen tudi za psihoseksualni razvoj.

Če so zgodnje stopnje normalnega psihoseksualnega razvoja odsotne ali kršene, pride do hudih kršitev in deformacije spolnosti, ki vplivajo na jedro osebnosti.

Psihoseksualni razvoj vključuje: spolno identiteto (1-7 let), spolno vlogo (7-13 let) in psihoseksualne usmeritve (12-26 let).

Oblikovanje spolne samozavesti (1-7 let) je v večini primerov deterministična spolna diferenciacija možganov v predporodnem obdobju in se odraža v zavedanju spola lastne osebnosti in okolice, zaupanju v njeno nepovratnost. Na nastanek te komponente pa vplivajo tudi dejavniki mikrosocialnega okolja. Pomembna je kakovost otrokovega zgodnjega stika z materjo, ki dodatno določa značilnosti interakcije s predstavniki nasprotnega spola. V procesu oblikovanja navezanosti na mater se postavlja osnova za ustrezno interakcijo z drugimi, odsotnost materine figure pa vodi do nadaljnjega odziva na tujce s strahom in agresijo. V primerih nezmožnosti matere za nego in odsotnosti »bogatega čustvenega pogovora« z otrokom se oblikuje notranja praznina, ki vodi do dekličinega vedenja, nezmožnosti ustvarjanja odnosov z drugimi.

Ko se oblikuje stereotip vedenja spolnih vlog (star 7-13 let), se izbere spolna vloga, ki ustreza psihofiziološkim značilnostim otroka in idealom moškosti / ženskosti mikrosocialnega okolja.

Za to stopnjo je značilna intenzivna socializacija - zavedanje sebe kot predstavnika določene družbe, asimilacija moralnih in etičnih norm vedenja, pomen harmonične družinske mikroklime, čustvena in vloga družinske strukture ter vzorci vedenje, ki ga izkazujejo starši. Družina reproducira novo generacijo žensk s preoblikovanjem biološkega spola v duševni in socialni spol tako, da na deklico prenese količino znanja o medsebojnem delovanju spolov, njihovem namenu na različnih področjih človeškega življenja. Zaradi zgodnje identifikacije s pomembnimi starševskimi osebnostmi deklica asimilira kulturno sprejete spolne norme in stereotipe, raziskuje spolno vedenje, kar prispeva k oblikovanju otrokovega psihološkega spola, na katerem temelji oblikovanje spolnosti. Odnos staršev postavlja temelje za nadaljnjo interakcijo s partnerjem. Pomanjkanje jasne diferenciacije vlog v družini dekletom otežuje prilagajanje vedenja spolnih vlog.

Oblikovanje psihoseksualne usmerjenosti (12-26 let) določa izbiro privlačnega predmeta s svojimi individualnimi značilnostmi.

Z vidika psihoanalize vsi mladostniki preživijo "homoseksualno" obdobje, v katerem je eksplozija spolne energije usmerjena proti pripadnikom istega spola. Freud je poudaril povezavo homoseksualnosti z začetno biseksualnostjo osebe. Ker je puberteta mladostnikov v nepopolni fazi, se lahko prikrita homoseksualnost kaže tako v neposrednih spolnih stikih in igrah kot v strastnem prijateljstvu z vrstniki istega spola. Oblikovanje spolne usmerjenosti - sistema erotičnih preferenc, privlačnosti do ljudi nasprotnega, enega ali obeh spolov, je najtežji problem psihoseksualnega razvoja mladostnikov. Vendar so v večini primerov homoseksualni stiki mladostnikov eksperimentalne narave, delujejo kot element pridobivanja spolnih izkušenj in so sredstvo za izražanje pretirano čustvene navezanosti.

V psihoanalitični tradiciji se običajno razlikujejo tri glavna obdobja oblikovanja spolnosti: pregenitalno, latentno in genitalno.

V tretjem letu življenja deklica pokaže zanimanje za anatomske razlike in genitalije obeh spolov. Prav to obdobje psihoanalitiki označujejo kot prelomnico pri asimilaciji ženske vloge, jo zapirajo v koncept "Edipovega kompleksa". V edipski fazi se identiteta spolne vloge fiksira in začne se psihoseksualna faza spolne identitete deklice, ko se približa očetovi ljubezni, mati pa se dojema kot predmet rivalstva. Začne se triadna zveza, v kateri ima oče pomembno vlogo pri razlikovanju odnosa med dekletom in materjo, pa tudi pri skrbi in prepoznavanju dekličine ženskosti na eni strani ter pri vzpostavljanju določenih meja v odnosu, na drugo.

Pozitiven rezultat te stopnje je dekletova identifikacija z materjo. Triadna edipalna konfiguracija odnosov pri deklici lahko ostane nerazrešena do pubertete, njena nadaljnja zamuda pa vodi do nepopravljivih sprememb v normalnih spolnih usmeritvah za vse življenje. Edipova situacija je tudi vir "psihološke impotence", ki je povezana z intimno-osebnim prostorom ženske, in sicer: težave pri vzdrževanju odnosa s spolnim objektom. "Duševna impotenca" je posledica vpliva infantilnih kompleksov, v odrasli dobi pa se uresničuje kot uničenje odnosov, odvisna ljubezen, homoseksualne težnje, nagnjenost k trpljenju.

Dejavniki, ki motijo normalen prehod edipovske stopnje, so naslednji: vloga očeta (ki ohranja dekličin ponos in samopodobo - prispeva k njeni identifikaciji z ženskim »jaz«, očetom, ki zapeljuje, na nasprotno, povzroča občutke in regresivne tvorbe, ki otežujejo identifikacijo); občutki do matere (krivda za edipske želje nevtralizira rivalstvo in vodi v strah pred izgubo matere, zato se lahko deklica vrne v simbiotsko navezanost na mamo, ostane v stanju otroške odvisnosti, poslušnosti in mazohizma); vpliv travmatičnih izkušenj (očetov odziv na spolne impulze lahko poveča edipalne strahove in prispeva k zatiranju spolnosti); primarni prizor (vsebuje otrokovo nezavedno znanje o spolnih odnosih odraslih in vpliva na sprejetje ženske vloge); transgeneracijski prenos (nevrotični starši vzgajajo nevrotične otroke, nerazrešen Edipov kompleks staršev pa opazimo v otrokovem Edipovem kompleksu); družine z enim od staršev (frustracija zaradi edipske ljubezni pogosto spodbuja idealiziranje fantazij, še posebej, če je oče mrtev, se navezanost na mater povečuje in posledično obstaja strah pred spolnostjo) družinska ozvezdja (sadistična in kastrirajoča mama ter mehak ranljiv oče) prispevajo k dekletovi identifikaciji z materjo, ostane otrok in sploh ne postane ženska).

NS. Erickson je menil, da je za oblikovanje ženskega dojemanja njenega telesa in ženske identitete na splošno najpomembnejše zavedanje prisotnosti jajčnikov, maternice in nožnice, njihove reproduktivne funkcije. To vodi do zavedanja ženske o svojem telesu kot "notranjem prostoru", kar je osnovna razlika od moškega dojemanja svojega telesa kot "vesolja". "Soma," ugotavlja E. Erickson, "je načelo strukture organizma, ki živi v svojem življenjskem ciklu. Toda ženska Soma ne govori le o tem, kaj ji je pod kožo, ali o razlikah v njenem videzu zaradi sprememb stilov oblačil. Za žensko je lahko notranji prostor vir obupa in hkrati pogoj za njeno uresničitev. Praznina, - piše E. Erickson, - za žensko - smrt. Tako je po E. Ericksonu žensko telo najprej notranji prostor, povezan z materinstvom.

V obdobju latentnosti z razvojem družbenih odnosov deklica pride v stik z velikimi skupinami vrstnikov in najde več priložnosti pri iskanju novih predmetov za idealizacijo in identifikacijo. Moško vedenje deklice v tem obdobju lahko kaže na pridobitev moških lastnosti ali pa je nadomestilo za šibek in podcenjen občutek ženskosti.

Mladost je povezana s spremembami telesne zgradbe in sekundarnih spolnih značilnosti. Podoba telesa pritegne pozornost z nastopom menarhe, deklica dobi idejo, da ni več otrok, in odkrije odraslo telo. Menstruacija lahko povzroči stres in občutek sramu, nemoči in tesnobe zaradi stresa, da jih ne moremo obvladati. Puberteta kvalitativno spremeni strukturo spolnega samozavedanja, saj se prvič pojavi in utrdi ne le spolna, ampak tudi spolna identiteta ženske, vključno z njeno spolno usmerjenostjo.

Glede na periodizacijo psihoseksualnega razvoja Freudove osebnosti se v puberteti začne genitalna faza, zato je libido skoncentriran na genitalije, nastopi puberteta, gradijo se heteroseksualni intimni odnosi.

Spolni značaj je idealen tip osebnosti in ga odlikujejo zrelost, odgovornost v družbenih in spolnih odnosih, sposobnost doživljanja užitka v heteroseksualni ljubezni. Razlogi za nedostopnost genialne stopnje so fiksacija libida na prejšnjih stopnjah razvoja, zaradi travmatičnih izkušenj.

Biološke spremembe prav tako krepijo spolni nagon deklice. V tem obdobju se intenzivira masturbacija, spolno raziskovanje, ki ga spremljajo strah, sram in krivda, radovednost in fantazije o spolnem odnosu pogosto vodijo v tesnobo, fantazije o bolečini in škodi zaradi spolnega odnosa pa so nujne.

Zrela spolnost je povezana s spolno partnersko usmerjenostjo in zahteva iskanje novih načinov interakcije z drugimi, zlasti s potencialnimi ljubimci. Pot mladostnice do reševanja konfliktov glede izbire predmeta je skozi "ideal ega". Otroške podobe sebe in predmeta je treba spremeniti in idealizirati. Narcistični užitek je mogoče doseči z identifikacijo z "idealom ega", saj se občutek ženskosti asimilira in z njim se oblikuje heteroseksualna usmerjenost.

Literatura:

1. Splošna seksopatologija: vodnik za zdravnike / ur. G. S. Vasilchenko. –– M.: Medicina, 2005. –– 512 str.

2. Freud Z. Eseji o psihologiji spolnosti / Sigmund Freud. –– M.: Potpourri, 2008. –– 480 str.

3. Erickson E. Identiteta: mladost, kriza: prev. iz angleščine / Eric Erickson. –– M.: Napredek, 1996. –– 342 str.

Priporočena: