2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53
Za ograjo je ograja.
Kako opisati gibanje duše, nedosegljivo?
Koliko lahko rečete, če slišite glas drugega, kako malo besed vam bo potem ostalo na robu misli. Ti in jaz, kot dva zamrznjena trenutka življenja nekoga drugega, dotik poboža naše sanje, neonska nežnost se z vlago širi po prepletu naših duš. Za mano me ni, moja sled se je ohladila in jata spominov je hitela v daljavo, grem k vam, izgubljam z vsakim korakom tisto, kar sem hotel prinesti, in zdaj, prazen, stojim poleg vas, dva praznina, dve požrešni ideji, ki nista usojena skupaj. In ne glede na to, koliko nas je okoli nas, vedite, da je ta praznina vedno v meni in vi, svetel žarek teme, napolnjen z upanjem, v tem kraljestvu iskric. Ali lahko zaupamo tej nenavadni želji, ali si lahko dovolimo, da verjamemo v svojo svobodo drug poleg drugega, ali je res mogoče spoznati vas, biti tam in ne narediti ničesar v zameno? Kakšen je vaš odgovor, moj galaktični vitez črnega brezna? Ali zdržiš moje slepo, nedotakljivo sprejemanje tvoje drugačnosti?
Sedim zraven tebe in začnem čutiti, kdo sem, ne da bi se dotaknil tvoje duše, vidim svojo, blizu sva si in neverjetno daleč drug od drugega, kot da stojimo s hrbtom drug drugemu in se gledamo v oči skozi oči milijarde pogledov krožijo po našem obrazu. Kako se imenuje videz, ko ne iščete? Vem, da sem včasih sam sebi nerazumljiv, a zato ste zame dragoceni, da razumete, da v sebi česa ne razumem, ste kot kamniti um, izklesan z lastnimi rokami, ki stoji pred ogledalo neskončnosti, ki pokuka v vaše daljne duše in tam vidi odlite prejšnjih arhitektov. Neverjetno si mi drag. Moja barva in moja lakota, svetlo škrlatna, z belimi odtenki, s črnimi sencami, zažgem in osvetlim svojo pot naprej, pravite, da drva ne morejo biti lokomotiva, ja, v tem je vsekakor nekaj.
Ko vas ni zraven, je poleg mene figura praznine, napolnjena z idejo o vašem obstoju. Moja ideja, tvoja zamisel, ideja o nas, ali hoče čudež danes zapolniti prostor, ali bo megla spet plavala nad mojim hrapavim licem. Vedno sem presenečen nad to možnostjo, da se potopim v nekaj, kar ne obstaja, preprosto se ne morem navaditi na idejo, da vsega tega ni, ker je vse tako resnično, jaz sedim, ti sediš nasproti, mi pa plavamo neskončni ocean časa in prostora, obdan z mitom o našem obstoju, ko na lastne oči vidim nenadomestljivo izgubo osebnega ob skupnem, kako navsezadnje tako jasno vse to čutim? Zakaj sem prisiljen zadovoljiti se s praznino, zakaj sem prisiljen živeti sam, saj vem, da v resnici si? Povej mi, zakaj vse to potrebujem?
Ti pa molčiš, ščitiš mojo dušo s svojo vseprisotno tišino in le iskrica tvojih oči in val, ki lebdi v tvojih zenicah, moj utrip izginjajočega vesolja, tvoj pomen se je utopil v meni, odnos na robu dveh breznov v globini ene neresnične sanje.
Priporočena:
Ograje
Zanimivo opazovanje mi je povedala ena od mojih strank. Stala je na stopnicah in govorila po telefonu. Pogled ji je padla razpokana barva na eni od ograj stopnic. Pogledala je natančno in videla veliko plasti barve. Izkazalo se je, da jih je sedem in vsi so bili v zelo zanimivem zaporedju.
