2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53
Sigmund Freud je na prelomu v dvajseto stoletje obrnil predstave svojih sodobnikov o tem, kako delujejo naši umi. Pokazal je, da vsa naša dejanja, misli in dejanja ne nadzoruje um, poleg tega pa se vse, kar se dogaja v naši duši, ne odraža v zavesti.
Ljudje so začeli razpravljati o svojih zahrbtnih mislih in nespodobnih nagnjenjih, postavljena je bila teoretična podlaga za "spolno revolucijo" in upor proti svetostnim tradicionalnim vrednotam. Zdelo se je, da je mehanika delovanja naše psihe postala popolnoma razumljiva, a le onkraj meje razumevanja je ostalo tisto, zaradi česar nismo popolnoma osvobojeni svoje čudaške in ne vedno predvidljive psihe.
Podrejenost nezavednim impulzom in odvisnost od nezavednih življenjskih navad so opaženi pri vseh ljudeh - tudi med skrajno racionalnimi, eruditnimi, ciničnimi in ne podložnimi nobenim čustvom in čustvom.
Spolna energija nikoli ni osvojila
Kljub stalni in že stoletni spolni revoluciji nas je še vedno sram govoriti o seksu, seksa nas je strah in mnogi padejo v spolno in ljubezensko odvisnost. Malo verjetno je, da je v odnosu med spoloma nekaj pomembnega ostalo zunaj našega razumevanja. Dejstvo je, da seks ni le neposreden odziv na naše želje, ampak družbena igra in posebna oblika komunikacije, ki vodi v neizogiben prelom naše subjektivnosti tudi pri najbolj narcističnih in egocentričnih posameznikih.
Nekateri sociologi in filozofi opažajo postopno zmanjševanje odstotka genialnih ljudi v dvajsetem stoletju. Ta pojav je razložen z dejstvom, da spolna revolucija ni osvobodila človeške erotične sfere, ampak je povzročila precejšnjo škodo procesu sublimacije in izgubili smo priložnost, da smo svojo intelektualno dejavnost in duhovne težnje nahranili s preoblikovano erotično energijo.
Volja do moči, retuširana za ambiciozne težnje
Nekateri Freudovi privrženci - na primer Alfred Adler - so predlagali, da iz naše zavesti iztisnemo ne le spolne nagone in željo po posesti, temveč tudi željo po sodelovanju v širših družabnih igrah. Zlasti zatremo željo po moči in družbeni prevladi, najprej v naši družini, nato pa svoj apetit razširimo na željo po prevladi, kolikor lahko naša domišljija.
Ideja o "kompleksu manjvrednosti", ki je nastal na podlagi megalomanije, je uvedel Adler in je bistveno razširil predstavo o tem, kakšne impulze in kakšne energije izpodrivamo s polja naše zavesti.
Po njegovih besedah se je veliko ljudi okoli nas, ki so v stanju socialne apatije, pomanjkanja volje in pomanjkanja energije za uresničitev svojih načrtov, znašlo v takem stanju ravno zato, ker se tudi v otroštvu niso mogli spopasti s svojo željo po superiornosti. Zato tisti nemočni fantje ali dekleta, ki vas v tihi molitvi kličejo po pomoč in podporo, pravzaprav gledajo na vas z občutkom končne premoči nad vami, skritim samim sebi.
Izkazalo se je, da si ljudje lažje priznajo najbolj nespodobne spolne želje kot pa v želji, da bi obvladali ljudi okoli sebe. Res je, v zadnjih desetletjih je bila izvedena obsežna "socialna psihoterapija" in množice ljudi, ki si prizadevajo za superiornost, so se lahko uresničile v okviru vrednot radikalnega liberalizma s spodbujanjem ambicioznih teženj in moralna utemeljitev družbene neenakosti.
Kaj torej ostane na drugi strani užitka?
Freud in njegovi privrženci so bili preveč vpleteni v idejo privlačnosti in načelo zmanjševanja stopnje duševnega stresa. Po tej logiki ni bilo težko domnevati, da je najbolj sproščeno stanje psihe smrt osebe. Tako je Freud prišel do ideje, da je želja po smrti v človeški duši primarna v primerjavi z željo po užitku. To je nekakšna budistična pot do nirvane.
Freud opredeljuje tudi poseben mehanizem - "načelo obsesivne ponovitve", ki zaseda prevladujoč položaj v človeški psihi. Toda tudi če preidemo na drugo stran načela užitka, v drugo resničnost, v kateri bi morali delovati drugi zakoni, Freud spet govori o želji po zmanjšanju stopnje energijske napetosti v psihi.
Zdi se mi, da so logični problemi v Freudovih konceptih nastali, ker je bil sam v ujetništvu psihološkega subjektivizma. Njegove poklicne izkušnje in opazovanje so mu omogočile, da je opazil obsesivno željo ljudi po reprodukciji istih osnovnih oblik mentalne, intelektualne in vedenjske samoorganizacije. In v okviru njegovega koncepta bi bilo bolj logično govoriti o želji po reprodukciji nekaterih tradicionalnih osnovnih oblik človeškega obstoja in ne o želji po smrti.
Morda je smrt pojav, ki načeloma ne sodi v okvir človeškega racionalizma in ga človeški um preprosto ne more dojeti. Zato v naši kulturi obstaja kolektivna želja, da bi temo smrti izgnali iz javne zavesti. V kulturah, ki so imele in imajo koncept "nadaljevanja življenja po smrti", smrt včasih postane osrednja tema vsakdanjega življenja.
Lahko rečemo, da sta sodobna kultura in v njej reproducirane tradicionalne oblike organizacije življenja zelo tesno povezane z mehanizmom izpodrivanja iz javne zavesti nasploh in zavesti posameznih ljudi zlasti s temo smrti. Seveda se ta tema nenehno poskuša prebiti na naš dnevni red, vendar jo učinkovito potisnemo iz nje ali pa jo preprosto utopimo z drugimi, za naše misli bolj podrejenimi.
Družbeni transa kot ključni način reprodukcije naše kulture in organiziranja skupnega življenja
Trance je spremenjeno stanje zavesti, vendar se običajno le domneva, da nas oddalji od ustreznega dojemanja resničnosti, vendar to ni povsem res. Zelo pogosto je trans samo mehanizem, ki nam omogoča, da delček naše resničnosti vidimo v najbolj živahni, kontrastni in nasičeni z energijo in smiselnostjo.
Kategorija takšnih trans, ki potrjujejo resničnost, vključuje na primer stanje zaljubljenosti. Lahko rečemo, da človek hkrati izgubi glavo, po drugi strani pa je ravno v tem stanju njegovo življenje napolnjeno z največjo jasnostjo in smiselnostjo in prav v tem stanju najbolj akutno čuti, da on živi.
Marsikomu je znana agonija in omamno veselje do ustvarjalnosti. V stanju duhovnega ali intelektualnega navdiha se človeku z največjo jasnostjo in dokazi razkrije nekaj novega in prav v tem spremenjenem stanju zavesti lahko najbolj jasno vidi, "kako je vse urejeno na tem svetu".
Poleg zgornjih primerov posameznih transov obstajajo tudi kolektivni, družbeni. Za nas so najbolj opazni različni družbeni modni ali HYIP -ji, ki lahko tako očarajo velike skupine ljudi, da spremenijo njihove navade in celo način življenja. Za spodbujanje družbenih transov delujejo takšni sistemi, kot so državna, partijska ali razredna ideologija ali tržne tehnologije za oblikovanje življenjskega sloga in potrošniških vzorcev.
Poseben vir virov in intelektualno bogat način spodbujanja družbenih trans je državni izobraževalni sistem ter različne vrste elitnega izobraževanja. V tem primeru trans nastane tako, da se postavi določena slika sveta in vanj narišejo prestižni življenjski scenariji.
Načeloma družbeni transi in posamezni transi omogočajo, da človek koncentrira svojo pozornost, energijo in druge vire na izvajanje nekega programa, ki ga daje od zunaj. To mu omogoča, da ne izgublja in ne izgublja časa za boleč in energijsko odmev ali zavedanje temeljev svojega življenja in gradnjo lastnih življenjskih načrtov.
Lahko rečemo, da je trans bodisi alternativa načelu zatiranja vsega odvečnega iz zavesti bodisi ena od njegovih sort. Trans je specifično stanje zavesti, ki vam omogoča, da vidite le tisto, kar je potrebno za vzdrževanje določenega načina življenja.
Morda lahko govorimo tudi o nekakšnih "prehodnih transih" ali mobilizacijskih transih. Na primer, zaljubljenost nas mobilizira za ustanovitev družine. Ideološka sublimacija, ki jo oseba prejme v procesu usposabljanja ali komunikacije z ljudmi, ki so že "posvečene temi", mu omogoča, da spremeni službo, okolje, življenjski slog.
Psihoterapija je umik osebe iz negativnih transov
Tako kot mnogi sovjetski in ruski psihologi sem ob koncu sovjetskega obdobja in v prvih letih perestroičnega navdušenja, ki nam je omogočilo, da se pridružimo svetovnim izkušnjam, porabil veliko časa in truda za obvladovanje tistega, kar stoji za prakso NLP in Ericksonova hipnoza. Imel sem celo osebne izkušnje s hčerko Milton Erickson, Betty. Večkrat je bila pri meni in prihajala s treningi v Rusijo.
Toda na neki točki je zame in mnogim mojim sodelavcem postalo očitno, da glavna naloga psihologa ni hipnoza in ne uvajanje v stanje transa, ampak nasprotno - odstranitev osebe iz teh vztrajni negativni transi, v katerih se je iz nekega razloga nahajal.
S tem pristopom se naravno postavlja vprašanje, kaj je razlog, da se človek potopi v trans, ki je zanj uničujoč. In kaj se mu zgodi, ko se znebi teh spremenjenih stanj zavesti. Dejansko se zelo pogosto negativni transa človeku tako poznajo, da zunaj njih ne razmišlja več o življenju.
Zelo pogosto se oseba, ki se obrne k psihologu, zanj in zase nariše takšno sliko sveta, v kateri zanj preprosto ne obstajajo druge oblike obstoja, razen tistih, v katerih je zdaj. Po Freudu bi lahko ta psihološki mehanizem poimenovali »načelo obsesivne ponovitve«, v pomenskem okviru, ki smo ga postavili, deluje kot načelo ohranjanja v stanju običajnega transa.
Kaj pa se zgodi, ko človek izide iz transa?
Slikovito in nekoliko ironično povedano ugotavljamo, da pade v stanje »psihološkega mačka« oziroma nekakšnega odvzema drog. Resno pa lahko rečemo, da se znajde pred praznino. Prav ta praznina prestraši naš um, prav ta je izpodrinjena iz naše zavesti. Bolje imeti nekaj bolečega, a "nekaj" kot nič.
Heidegger je zapisal, da je glavno vprašanje filozofije ali biti mogoče oblikovati nekako takole: "Zakaj obstaja, in ne obratno - nič?" Človeški um zgrabi katero koli entiteto, saj se zelo boji soočiti s tem "nič".
Isti Heidegger je rad citiral znamenitega nemškega pesnika Hölderlina, ki je zapisal: "Vredno je, a vseeno poetično, Človek živi na tej zemlji."
Do neke mere sami ustvarjamo resničnost, v kateri živimo.
- Ni tako težko prepoznati negativnega družinskega scenarija, ki so vam ga naložili starši,
- ni zelo težko opustiti družbenih scenarijev, izposojenih na nezavedni ravni.
Ni pa lahko ustvariti lastne slike sveta, v kateri imate dostojno mesto in v katero lahko zapišete svoj življenjski scenarij.
Priporočena:
Zakaj Ti Je Dolgčas? Kaj Je Dolgčas? Kaj Se Skriva Za Dolgočasjem? - Kaj Pa če Vam Je Dolgčas?
Spet nedelja … Ogledal sem si serijo - dolgočasno, igral igro - dolgočasno, šel na sprehod - dolgočasno … Dolgčas se zdi preprost občutek, v resnici pa se pod njim skriva veliko občutkov, želja in potreb . Dolgčas se zdi neškodljiv, vendar lahko vaše življenje naredi popolnoma neznosno.
Kaj Je Torej Empatija In Kako Se Tako Razlikuje Od Empatije?
Sočutje služi kot gorivo za komunikacijo. Empatija spodbuja delitev. Zelo zanimivo. Teresa Weisman je poklicna medicinska sestra. Študirala je povsem različne vrste poklicev, pri katerih je empatija zelo pomemben sestavni del in opredelil štiri lastnosti, ki so značilne za empatijo .
Ravni Razvoja Zavesti Ali Kaj Določa Vaše življenje
Ta model "ravni zavesti" je lepo opisal ameriški psihiater David Hawkins, zdaj svetovno znani duhovni učitelj, ki je doživel izkušnjo razsvetljenja. Pravzaprav je to odličen model, ki omogoča nov pogled na različne stvari in razumevanje, zakaj se v življenju ljudi dogajajo določeni dogodki in kaj vodi ta ali ona oseba.
KAJ BI SE ZGODILO, ČE . KAJ BI SE ZGODILO, ČE TE BUDEM SPREMENIL? KAJ BI BILO, če Bi Bila Poročena
Ena od edinstvenih lastnosti in sposobnosti osebe je sposobnost predstavljanja prihodnosti. Nobena žival na Zemlji nima možnosti prerekati se na temo »kaj bi se zgodilo, če bi«, objokovati še živeče sorodnike in prijatelje, biti žalosten zaradi tega, kar se je zgodilo v preteklosti, in nad tem, česa mu ne gre.
In Kaj, Torej Je Bilo Mogoče?
Civilizacija nas je naredila zelo pametne, hkrati pa so bili številni biološki programi v nasprotju s stališči "čistega razuma". In to je povzročilo veliko idej o otroku kot predmetu, ki ga je treba "spomniti". Oseba kot celota je kot stroj, ki bi moral delovati brez napak, in če se prvič nekaj ne izide, je mehanizem okvarjen.
