Od Besa In Sovraštva Do Razdraženosti, Jeze In Jeze

Video: Od Besa In Sovraštva Do Razdraženosti, Jeze In Jeze

Video: Od Besa In Sovraštva Do Razdraženosti, Jeze In Jeze
Video: Tierra Amarga Capítulo 93 Avance 2024, April
Od Besa In Sovraštva Do Razdraženosti, Jeze In Jeze
Od Besa In Sovraštva Do Razdraženosti, Jeze In Jeze
Anonim

Navzven je bes zelo močan vpliv, katerega opazovanje manifestacije vzbudi domišljijo njegove uničevalnosti pri udeležencih stika. Jeza pa ima funkcijo, da v konfluiranem razmerju dosežete tisto, kar želite. Uničenje drugega in odnos z njim nista del načrtov osebe, ki doživlja bes. Še več, pojav tega občutka je možen le v odnosu, ki ga ima posameznik s posebnim pomenom. Ta značilnost besa je v sami etimologiji te besede - izvira iz slovanskega glagola "bes" (očitno izhaja iz imena poganskega boga Yarila), ki v ruščini pomeni "vznemiriti se, vreti, in tudi vžgati ljubezensko željo ", v ukrajinščini pa" obarvati vijolično, jezno, zažareti. " Starodavna korenina yar-, do katere se vzpenja ime Yarila, je pomenila pomlad, pa tudi stanje ljubezni in pripravljenosti za rojstvo potomcev. Glagol "bes" v nekaterih narečjih ruskega jezika pomeni "poželenje, vznemirjeno stanje med estrusom pri živalih", v nekaterih ukrajinskih narečjih pa "strast, vnema, ljubezenska pripravljenost" [5, 9].

Torej, kljub dejstvu, da je zunaj manifestacija besa pogosto grozeča, ne služi uničenju predmeta. To je razlika med opisanim afektom in na primer sovraštvom, katerega cilj je uničiti predmet na terenu. Sovraštvo se pojavlja tudi kot fuzijski pojav, vendar za razliko od besa ne pomeni potrebe po navezanosti. Posameznik, ki doživi bes ali sovraštvo, ga obsoja na nezmožnost organiziranja stika z okoljem, globlje v sotočje, kar pa ob najmanjši frustraciji podpira proces nastajanja in stopnjevanja besa ali sovraštva.

Kljub temu je treba opozoriti, da bes služi evolucijskemu (v filogenetskem smislu človekovega razvoja kot biološke vrste) in ontogenetsko pomembnemu poskusu uresničitve najzgodnejših želja posameznika, ki označuje frustracije življenjskih potreb. Uravnavanje odnosov posameznika na področju organizem-okolje z izkušnjo besa se izkaže za pomembno v fazi, ko zrelejši mentalni mehanizmi še niso oblikovani. Nagnjenost k izolaciji besa kot edinega razpoložljivega mehanizma za uravnavanje odnosov na terenu pri odraslih je označevalec motenj v sebi, ki predstavlja ontogenetsko in filogenetsko regresijo.

Draženje, jeza, jeza predstavljajo poznejši in temu primerno bolj zrel, tako v ontogenetskem kot v filogenetskem smislu, poskus uravnavanja procesa stika na terenu. V nasprotju z zgoraj opisanimi načini spopadanja z agresijo ti čustveni pojavi niso namenjeni ohranjanju simbiotskih odnosov, temveč ohranjanju meje stika posameznika z okoljem. Draženje je prvi predhodni poskus signaliziranja stalne kršitve meje stika ali frustracije nekaterih potreb. Jeza opravlja isto nalogo, ki se razlikuje le po intenzivnosti manifestacije in stopnji pripravljenosti za ukrepanje [2]. Jeza pa deluje kot odziv na grožljivo situacijo. Opisano zaporedje ustreza ustvarjalni prilagoditvi, v kateri so razdraženost, jeza in jeza znaki kršenja meje stika ali frustracije kakršne koli potrebe. Hkrati je moč nastajajočega afekta pri posamezniku izpeljan iz stopnje agresivnosti glede na njegove meje ali pomena frustrirane potrebe.

Kljub temu, da ti občutki opravljajo prilagoditveno funkcijo, ustvarjalno organizirajo stik posameznika na terenu, imajo lahko tudi vlogo pri etiologiji motenj ustvarjalne prilagoditve. Tako lahko posameznik izgubi občutljivost za agresijo iz okolja in posledično postane neobčutljiv za njegove manifestacije agresije [3]. V tem primeru lahko stik z nastajajočimi izkušnjami prekinemo s projekcijo (oblikovanje strahu), retrofleksijo (v obliki na primer astenije), odklonom (v obliki na primer pretirane želje ugajati ali ugajati drugim) itd. Ali pa se lahko posameznik izkaže za neobčutljivega na prve znake nastajajoče agresije, ki se tega zaveda le v obliki pretirane reakcije močne jeze, ki lahko zaradi svoje nenadnosti uniči stike, včasih pa tudi odnose.

Ob upoštevanju značilnosti psihoterapije, ki ustrezajo opisani fenomenologiji, je treba biti pozoren na razlike v terapevtskih pristopih v situacijah, ki jih določa prisotnost besa in jeze na eni strani ter zrelejša agresija - razdraženost, jeza in jeza, na drugi [4]. V prvem primeru stranke potrebujejo varen zabojnik za močne vplive, ki jim primanjkuje prejšnjih življenjskih izkušenj, da se bolj ali manj varno prilagodijo besu in sovraštvu. Agresija se v tem primeru lahko razvije v bolj zrele kontaktne oblike le zaradi prepričanja (ki izhaja iz učinkovitega zadrževanja), da so njihovi močni učinki dopustni tako za terapevta kot zase. V drugem primeru bi se morale terapevtske strategije osredotočiti na ohranjanje funkcije uravnavanja meje stika, za katero so namenjene čustvene reakcije jeze, razdraženosti in jeze. Tako je na primer ena od terapevtskih nalog obnovitev občutljivosti stranke za agresijo, tako lastno kot iz okolja. V primeru, da je jeza edina možna oblika izražanja agresije, je terapevtsko obnoviti sposobnost umerjanja razdraženosti in jeze, ki nastanejo pred tem.

Priporočena: