2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53
Kadar koli vstopamo v odnos, nas vodi nekakšen notranji občutek, ki samodejno reagira, ko naredimo nekaj, kar bi lahko škodilo ali ogrozilo odnos. Se pravi, tako kot imamo notranji organ, odgovoren za ravnotežje, obstaja tudi nekaj podobnega notranjemu organu, odgovornemu za sistemsko vedenje. Takoj, ko izgubimo ravnotežje, nas neprijeten občutek, ki izhaja iz padca, vrne v stanje ravnovesja. Tako ravnotežje uravnavajo občutki udobja in nelagodja. Ko smo v ravnovesju, je prijetno, počutimo se udobno. Ko izgubimo ravnotežje, doživimo občutek nelagodja, ki nam označuje linijo, ko smo jo dosegli, se moramo ustaviti, da se ne zgodi nesreča. Nekaj podobnega se dogaja v sistemih in odnosih.
V zvezi so določena naročila veljavna. Če se jih bomo držali, imamo pravico ostati v odnosu in doživeti občutek nedolžnosti in ravnovesja. Toda takoj, ko odstopimo od pogojev, potrebnih za vzdrževanje odnosa, in s tem ogrozimo odnos, imamo neprijetne občutke, ki delujejo kot refleks in nas spravijo nazaj. To pri nas dojemamo kot krivdo. Avtoriteto, ki to nadzoruje, kot organ ravnotežja imenujemo vest.
Vedeti morate, da se krivde in nedolžnosti praviloma naučimo v odnosih. To pomeni, da je občutek krivde povezan z drugo osebo. Počutim se krivega, ko naredim nekaj, kar škoduje odnosom z drugimi, in nedolžnega, ko naredim nekaj, kar je dobro za odnos. Vest nas veže v skupino, ki je bistvena za naše preživetje, ne glede na pogoje, ki nam jih ta skupina postavlja. Vest ni nekaj, kar stoji nad skupino, nad njenim prepričanjem ali vraževerjem. Ona ji služi.
Vest uveljavlja pogoje, potrebne za vzdrževanje odnosa
Vest spremlja pogoje, ki so pomembni za vzdrževanje odnosa, in sicer povezanost, ravnovesje med "daj" in "vzemi" ter red. Odnos je lahko uspešen le, če so vsi ti pogoji hkrati izpolnjeni. Brez ravnotežja in reda ni povezave, brez povezave in reda ni ravnotežja in brez povezave in ravnotežja ni reda. V svojem srcu te razmere dojemamo kot osnovne potrebe. Zavest je v službi vseh treh potreb in vsaka od njih se izpolnjuje s svojim občutkom krivde in nedolžnosti. Zato se naše doživljanje krivde razlikuje glede na to, ali se krivda nanaša na povezavo, ravnotežje ali red. Tako krivdo in nedolžnost doživljamo različno, odvisno od namena in potrebe, ki jim služijo.
a) Vest in povezanost
Tu se vest odzove na vse, kar spodbuja ali ogroža povezavo. Zato je naša vest mirna, če se obnašamo tako, da smo lahko prepričani, da še vedno pripadamo naši skupini, in nemirna, ko smo se do zdaj oddaljili od pogojev skupine, da se moramo bati, da jih imamo popolnoma ali delno izgubili pripadnost. V tem primeru krivdo doživljamo kot strah pred izgubo in izključenostjo ter kot oddaljenost, nedolžnost pa kot varnost in pripadnost. Občutek pravice pripadati na osnovni čustveni ravni je morda najlepši in najgloblji občutek, ki ga poznamo.
Samo tisti, ki so spoznali varnost nedolžnosti kot pravico do pripadnosti, poznajo strah ali celo grozo izključenosti in izgube. Občutek varnosti je vedno povezan z občutkom strahu. Zato je povsem smešno trditi, da so starši krivi za to, da človek doživi strah. Boljši kot so starši, večji je strah pred izgubo.
Varnost in pripadnost so velike sanje, ki nas vodijo pri številnih naših dejanjih. Toda te sanje so neizvedljive, saj je pravica do pripadnosti vedno ogrožena. Mnogi ljudje pravijo, da morate otrokom ustvariti varnost. Bolj ko se otrokom ustvari varnost, bolj se bojijo izgube, saj je občutek varnosti nemogoč brez strahu pred izgubo. To pomeni, da je treba pravico do pripadnosti vedno znova pridobivati, ne moremo je vzeti za vedno, zato čutimo nedolžnost kot pravico, da še vedno pripadamo skupini, in ni znano, kako dolgo bo to trajalo. Ta negotovost je del našega življenja. Omeniti velja, da vest v odnosih z otroki manj pritiska na starše kot na otroke v odnosih s starši. To je lahko povezano z dejstvom, da starši manj potrebujejo otroke kot starši. Lahko si celo predstavljamo, da starši žrtvujejo svoje otroke, ne pa tudi obratno. Neverjetno.
Obe strani vesti, mirni in nemirni, služita istemu namenu. Tako kot korenje in palice nas vozijo in vabijo v eno smer: zagotavljajo našo povezavo s koreninami in družino, ne glede na to, kaj ljubezen v tej skupini od nas zahteva.
Navezanost na domačo skupino ima vest prednost pred vsemi drugimi argumenti razuma in vse druge morale. Vest vodi vpliv naše vere ali naših dejanj na povezavo, ne glede na to, da se lahko z drugega vidika to prepričanje in ta dejanja zdijo nori ali obsojajoči. Zato se ne moremo zanašati na vest, ko gre za spoznavanje dobrega in zla v širšem kontekstu (glej poglavje III, 3). Ker ima povezava prednost pred vsem, kar lahko sledi kasneje, krivdo v zvezi s povezavo dojemamo kot najhujšo, njene posledice pa kot najstrožjo kazen. In nedolžnost v zvezi s povezavo dojemamo kot najglobljo srečo in najbolj cenjen cilj naših otroških želja.
Zavezujoča ljubezen in žrtvovanje šibkih
Zavest nas najmočneje veže na skupino, če smo v nizkem položaju in smo od nje popolnoma odvisni. V družini so to otroci. Otrok je iz ljubezni pripravljen žrtvovati vse, tudi svoje življenje in srečo, če bodo od tega njegovi starši in družina boljši. Potem otroci, ki "nadomeščajo" svoje starše ali prednike, počnejo tisto, česar niso nameravali, pomirijo za tisto, česar niso storili (na primer, gredo v samostan), so odgovorni za tisto, za kar niso krivi ali namesto staršem se maščujejo zaradi krivice, ki jim je bila povzročena.
Primer:
Nekega dne je oče svojega sina kaznoval zaradi svoje trme, tisto noč pa se je otrok obesil.
Od takrat je minilo veliko let, moj oče se je postaral, vendar je bil še vedno močno zaskrbljen zaradi svoje krivde. Nekoč se je v pogovoru s prijateljem spomnil, da je le nekaj dni pred samomorom njegova žena na večerji povedala, da je spet noseča, in fant je, kot da je zunaj sebe, zavpil: »Moj bog, nimamo prostora nasploh! Oče je razumel: otrok se je obesil, da bi staršem odstranil to skrb, naredil je prostor za drugega.
Toda takoj, ko v skupini pridobimo moč ali se osamosvojimo, povezava oslabi in skupaj z njo postane glas vesti tišji. Toda šibki so vestni, ostanejo zvesti. Navezani so na najbolj nesebično predanost. V podjetju so to delavci na nižji ravni, v vojski - navadni vojaki, v cerkvi pa čreda. V prid močnih članov skupine vestno tvegajo svoje zdravje, nedolžnost, srečo in življenje, tudi če jih močni pod krinko visokih ciljev nesramno zlorabljajo. Ker ostajajo na milost in nemilost lastnega sistema, jih je mogoče brezskrbno uporabiti proti drugim sistemom. Nato mali ljudje zamenjajo glavo za velike in opravijo umazano delo. To so junaki na izgubljenem mestu, ovce sledijo pastirju v klavnico, žrtve plačujejo račune drugih ljudi.
b) Vest in ravnotežje
Tako kot vest spremlja navezanost na starše in klan ter jo obvladuje z lastnim občutkom krivde in nedolžnosti, tako tudi spremlja izmenjavo, ki jo ureja s pomočjo drugačnega občutka krivde in nedolžnosti.
Če govorimo o pozitivni izmenjavi "daj" in "vzemi", potem krivdo čutimo kot zavezo, nedolžnost pa kot svobodo od zavezanosti. To pomeni, da je nemogoče ločiti od cene. Če pa se vrnem k drugemu točno toliko, kolikor sem prejel, se osvobodim obveznosti. Tisti, ki je brez obveznosti, se počuti lahko in svobodno, vendar nima več povezave. Ta svoboda lahko postane še večja, če daš več, kot moraš. V tem primeru nedolžnost čutimo kot trditev. Tako vest ne le olajša naše medsebojne povezave, ampak kot potreba po ponovni vzpostavitvi ravnovesja ureja tudi izmenjavo v odnosih in v družini. Vloge te dinamike v družinah ni mogoče preveč poudariti.
c) Vest in red
Ko je vest v službi reda, to je pravil igre, ki delujejo v sistemu, potem je krivda za nas njihova kršitev in strah pred kaznovanjem, nedolžnost pa vest in zvestoba. Pravila igre v vsakem sistemu so različna in vsak član sistema pozna ta pravila. Če jih človek spozna, prepozna in opazuje, lahko sistem deluje in takšen član sistema velja za brezhibnega. Kdor jih krši, postane kriv, tudi če to odstopanje od pravil ne škodi in zaradi tega nihče ne trpi. V imenu sistema je kaznovan, v hudih primerih (na primer »politični zločin« ali »herezija«) celo izgnan in uničen.
Krivda za red se nas ne dotakne preveč globoko. Pogosto si dovolimo tovrstno krivdo, ne da bi izgubili samopodobo, čeprav vemo, da imamo določene obveznosti ali da bomo morali plačati globo. Če zagrešimo navezanost ali kršitev ravnotežja, se naša samopodoba zniža. Tako se krivda tukaj doživlja drugače. Morda je to posledica dejstva, da se kljub potrebi po naročilu v veliki meri svobodno odločimo sami.
Poleg tega vest določa, kaj imamo pravico zaznati in kaj ne.
Gunthard Weber DVA VRSTA SREČE
Priporočena:
Medsebojna Poštenost Zakoncev Kot Duhovni In Moralni Temelj Družine
Rusija je že skoraj četrt stoletja vodilna v svetu po številu razvez. Po statističnih podatkih matičnega urada smo od števila družin, ki so bile prijavljene v določenem letu, razdelili od 50% na 70% zakonskih parov. Razlogov za ločitev je veliko:
Nevrednost Kot Samouničenje, Pravica Do Ocene Kot Pot Do Zdravja
V zadnjih letih nam je psihologija prinesla modo za brezvrednost. To ni "naredil si slabo stvar", ampak "tako sem sprejel tvoje dejanje"; ni "Prekršil si dogovor", ampak "Bil sem tako jezen"; ni "
Gledam Vate Kot V Ogledalo Svet Je Kot Odsev Mene
Življenje za nas deluje na enak način kot algoritmi Instagrama ali Facebooka (ne glede na to, katero družabno omrežje imate raje). Všeč vam je tisto, kar vam je všeč, algoritem pa izbere vsebino, ki vam je blizu in zanimiva: prikaže vam materiale in članke, ki so vam zanimivi, predlaga potencialne prijatelje, ki so vam po duhu in interesih primerni.
Iluzije Kot Pobeg Od Resničnosti In Bolečina Kot Plačilo Za Možnost življenja V Sedanjosti
Iluzije nas privlačijo, ker lajšajo bolečino kot nadomestek pa prinašajo užitek. Za to moramo brez pritožbe sprejeti, da kdaj Iluzije trčijo v košček resničnosti zdrobljeni so na drobce … " Sigmund Freud Iluzije - naše običajno varno zatočišče pred strašnim nepravičnim svetom - so zelo potrebne v zgodnjem otroštvu, ko je veliko vprašanj, ko je veliko neznanih in nerazložljivih, veliko strahov.
Življenje Je Kot Igra, Igra Je Kot življenje
Igra je stanje življenja, je večna izbira, ugibanje, liho ali sodo, pomikanje ali izguba . Igrali smo se kot otroci in ne da bi se tega zavedali, smo svojo potrebo po igri vlekli v odraslo dobo. Med igranjem iger za odrasle igramo svoje otroške scenarije in nezavedno poskušamo dobiti tisto, kar nam najbolj manjka za našo integriteto in zadovoljstvo.
