Temeljni Pojmi In Določbe Klasične Freudove Psihoanalize

Temeljni Pojmi In Določbe Klasične Freudove Psihoanalize
Temeljni Pojmi In Določbe Klasične Freudove Psihoanalize
Anonim

Izhajajoč iz znanstvenega in biološkega razumevanja človeka, je Freud svojo teorijo oprl na koncept privlačnosti, ki ga je razumel kot pojav, ki se nahaja na meji fiziološkega in duševnega. Natančneje, v klasični psihoanalizi privlačnost razumemo kot miselno idejo draženja, ki nenehno izvira iz telesa, kar povzroča notranjo napetost, ki zahteva sprostitev, ki jo psiha dojema kot užitek.

Lakota, žeja, zaspanost, spolni nagon, izogibanje bolečinam itd. lahko so primeri pogonov.

Freud se jim je zdelo nepotrebno skrbno razvrstiti in jih na eni strani razdelil na spolne nagone in pogone "jaz", na drugi strani pa na nagon za življenje (Eros) in nagon za smrt (včasih ga imenujejo tudi Thanatos, čeprav ga sam Freud nikoli ni uporabljal).

Freud je s pogoni "I" mislil na to, kar smo danes bolj navajeni imenovati "želja po samoohranitvi". V nasprotju z intuitivno jasnostjo izraza "spolnost" mu Freud daje precej širok in specifičen pomen. Pravzaprav spolnost v psihoanalizi pomeni vsako željo po telesnem užitku, ki se pojavi pri človeku od rojstva in je prisotna vse življenje do njegove smrti. Tako je otrok od rojstva do samega obdobja pubertete že spolno bitje.

Vendar se otroška (infantilna) spolnost zaradi posebnosti psiholoških nalog ustreznih stopenj otrokovega razvoja in fiziološke nezrelosti bistveno razlikuje od spolnosti odraslih. Na različnih stopnjah razvoja prevladujejo drugi načini zadovoljevanja pogonov. Spolna privlačnost je vedno usmerjena proti predmetu, ki je lahko tudi del lastnega telesa.

Prvi spolni objekti otroka so poleg njegovega telesa njegovi starši ali njihovi nadomestki. Odvisno od tega, kako ti odrasli ravnajo z otrokom, se mu bo zdelo, da so njegovi nagoni na splošno zadovoljni ali pa niso zadovoljni ali pa so preveč zadovoljni.

V stanju nezadovoljstva otrok doživi tesnobo, s katero pa se lahko nauči spoprijeti, na primer zaradi dejstva, da se v njegovi psihi postopoma pojavi podoba staršev, ki se bodo tako ali drugače pojavili in zadovoljili njegove potrebe. Vsaka stopnja otrokovega razvoja ima svoj značilen model premagovanja tesnobe. Če je bila ta tesnoba pretirana ali celo travmatična, se na ustrezni stopnji pojavi fiksacija, tj. v prihodnosti bo tak otrok, nato pa odrasel, uporabil model, značilen za to otroško stopnjo razvoja, da bo premagal svojo tesnobo.

Po drugi strani pa zgodnje spolne želje v določenem trenutku postanejo nesprejemljive za zavest, a ker v duševnem življenju nič ne umre, ne izginejo brez sledu, ampak so "potlačene", to je postanejo nedostopni zavesti, nezavedni. Nezavedno pa deluje po načelu užitka, ki ga želi doseči popolnoma in takoj, zato si takšne nezavedne želje nenehno prizadevajo prodreti v zavest in najti svoje zadovoljstvo.

Vendar se zavest upira takšnemu prodiranju, saj izpolnjuje nalogo prilagajanja želja zahtevam realnosti, pa tudi med seboj ločenih zavestnih in nezavednih želja. In nezavedne želje se morajo rešiti krožno, pri čemer se znajdejo kot nadomestno, simbolično zadovoljstvo. In ker takšna nezavedna želja še vedno ostaja nezadovoljena, se vedno znova vrača v obliki simptoma, s katerim se klient obrne k psihoanalitiku.

Naloga psihoanalitika je "razvozlati" nezavedno željo za simptomom in jo spraviti v zavest klienta, ki ga bo tako lahko obdržal pod zavestnim nadzorom. Klasična psihoanaliza predvideva, da se nezavedna želja, ki nima dostopa do govora, s pomočjo simptoma poskuša izraziti.

Ko se enkrat izrazi, se mu ni več treba vrniti k zavesti v obliki simptoma. Poleg tega se med spoznavanjem tega, kar je bilo prej potlačeno v nezavedno, uniči patološki model, ki je organiziral strankino življenje. Dejstvo je, da v človeški psihi prevladuje načelo superdeminizma, tj. posamezni duševni pojavi so vnaprej določeni s številnimi drugimi pojavi, ki so v zelo tesnem odnosu. In tudi ko človek naredi največ, kar niti ni, zavestno in racionalno utemeljeno odločitev, delež nezavednih teženj pri njem še vedno bistveno prevlada nad deležem zavesti. In bistvo takšnega nezavednega sodelovanja je vnaprej določeno z modelom, po katerem se nezavedne želje take osebe uresničujejo v simbolni obliki in kako je njihova zavest zaščitena pred njimi. Takšni modeli in oblike zaščite se imenujejo "mentalni obrambni mehanizmi".

Najpomembnejši dosežek klasične psihoanalize je odkritje klientove intrapsihične resničnosti, ki morda ne sovpada z njegovo dejansko resničnostjo. Nezavedne težnje, ki poskušajo vdreti v zavest, lahko močno izkrivijo človekove spomine in ideje.

Na primer, kot otrok bi lahko stranka v očeh prejela en sam udarec v obraz, vendar bi ga lahko tako bolelo, da bi samozavestno povedal analitiku, da je njegov oče zelo krut, in ga kruto kaznoval. Ne samo spolne, ampak tudi agresivne želje, usmerjene vase ali na druge, lahko postanejo nezavedne.

Freud je verjel, da ima človek pogon smrti, ki je osnova agresije. Konec koncev je stanje popolne odsotnosti vseh notranjih napetosti možno šele po smrti.

Priporočena: