UDELEŽENCI TERAPIJE IZ SKUPINE. 1. DEL

2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53

Za mnoge vodilne skupine psihoterapije, zlasti za začetnike, ni tako motečega problema, kot je zapustitev skupine. Hkrati zapuščanje skupine ni le neizogibno, ampak tudi nujen del procesa presejanja, ki spremlja oblikovanje skupinske kohezije.

V skupini bi moral delovati določen mehanizem dekompenzacije: napake v izbirnem postopku so neizogibne; v življenju prišlekov se pojavijo nepričakovani dogodki; v skupini se razvije nezdružljivost.

Nekatere intenzivne skupine za usposabljanje ali sestanke, ki trajajo en teden in so na geografsko izoliranih lokacijah, nimajo ravno te možnosti za odhod. Po mnenju I. Yaloma se v takšnih situacijah lahko razvijejo psihotične reakcije zaradi prisilnega bivanja v skupini, s katero je bil udeleženec nezdružljiv.

Za udeležence, ki predčasno zapustijo skupino, je značilno (po I. Yalomu):

-zmanjšana motivacija;

- slabo izražena pozitivna čustva;

-uporaba drog in alkohola;

-visoka somatizacija;

-močna jeza in sovražnost;

-nižji družbenoekonomski razred in družbena učinkovitost;

-zmanjšana inteligenca;

-nezadostno razumevanje načel skupinskega dela;

- manj privlačna (po mnenju terapevtov).

Koristno je pristopiti k pojavu prezgodnjega zapuščanja skupine z vidika interakcije treh dejavnikov: udeleženca terapije, skupine in terapevta. Na splošno je prispevek udeleženca posledica težav, ki jih povzroča odstopanje; konflikti na področju tesnih odnosov in razkrivanja sebe; zunanji stres; zapleti, povezani s hkratnim prehodom individualne in skupinske terapije; nezmožnost »delitve« vodje z drugimi člani skupine in strah pred »čustveno kontaminacijo«. Vsem tem razlogom je dodan še stres, ki spremlja zgodnje faze bivanja v skupini. Udeleženci z neprilagojenimi medosebnimi vzorci se znajdejo v situacijah, ki od njih zahtevajo, da so blizu in odprti. Pogosto so zmedeni glede postopka, sumijo, da delo skupine ni neposredno povezano z njihovim problemom, na prvih sestankih pa ne čutijo podpore, ki bi jim pomagala prihraniti upanje.

Najpomembnejši metodi preprečevanja prezgodnjega umika udeležencev iz skupine sta natančna izbira in celovita priprava pred terapijo. Med pripravo je pomembno udeležencem terapije jasno povedati, da bo med psihoterapevtskim procesom neizogibno moral zdržati malodušje in malodušje. Udeleženci manj verjetno izgubijo vero v terapevta, če lahko terapevt na podlagi svojih izkušenj naredi napovedi. Koristno je poudariti, da je skupina družbeni laboratorij. Terapevt lahko udeležencem pove, da se soočajo z izbiro: naj bo njihovo sodelovanje v skupini še en primer neuspeha ali pa poskusijo z novim vedenjem v situaciji z nizkim tveganjem. Kljub vsemu trudu in strokovnosti voditeljev skupin pa se bodo zagotovo našli člani, ki bodo razmišljali o odhodu iz skupine. Ko udeleženec moderatorju sporoči, da želi zapustiti skupino, je tradicionalna taktika poskusiti prepričati udeleženca, da se udeleži naslednjega srečanja in se o svojih namerah pogovori z drugimi udeleženci. Za to taktiko stoji predpostavka, da bodo člani skupine pomagali članu pri delovanju skozi njihov odpor in jih tako prepričali, naj skupine ne zapustijo. I. Yalom je pri pregledu 35 udeležencev, ki so izpadli iz devetih zdravilnih skupin, ugotovil, da je bil vsak od osipljenih prepričan, naj se udeleži drugega srečanja, vendar to nikoli ni preprečilo zgodnje prekinitve terapije. Iz tega Yalom sklepa, da je obisk zadnjega razreda neučinkovita uporaba skupinskega časa. Ker nimam toliko izkušenj kot cenjeni dr. Yalom, še vedno ne bi bil tako kategoričen in bi uporabil strategijo prepričevanja udeleženca, ki želi zapustiti skupino, da se udeleži drugega srečanja. Pred mnogimi leti, ko sem bil še član psihoterapevtske skupine, sem imel priložnost sodelovati pri delu skupine, ki jo je želel zapustiti eden od njenih članov. Zaradi prepričevanja voditeljev se je udeleženec strinjal, da se bo udeležil še enega srečanja, na katerem so odkrili razloge za njegovo željo, da bi zapustil skupino, kar je razrešilo njegov konflikt in mu omogočilo učinkovito delo v skupini v prihodnosti.

Voditelji skupin lahko zmanjšajo stopnjo prezgodnjega odhoda tako, da pozorno spremljajo težave prve stopnje skupine. Terapevti bi morali poskušati uravnotežiti samorazkrivanje članov skupine, saj so preveč aktivni in preveč pasivni člani v nevarnosti, da bodo predčasno zapustili skupino.

Negativne občutke, tesnobe in strahove v zvezi s skupino je treba odpraviti in ne skriti. Poleg tega bi moral terapevt močno spodbujati izražanje pozitivnih čustev in po možnosti dati zgled.

Za voditelje skupin je zelo pomembno, da obvladajo svoje strašne misli o tem, da bodo udeleženci enega za drugim zapustili skupino, nekega dne pa bodo prišli v sejno sobo in tam našli samo sebe. Če je dovoljeno, da ta fantazija prevzame v celoti in v celoti, terapevt preneha biti terapevt za člane skupine. Začel bo ugovarjati, zapeljevati udeležence, da bi zagotovil njihovo nadaljnjo udeležbo pri delu skupine.

Besede Yaloma se mi zdijo zelo pomembne, da jih citiram v celoti:

»S spremembo lastnega osebnega odnosa sem zagotovil, da se udeleženci terapije ne bodo več zavrnili pridružitve skupini. Zdaj pa zavračam, da bi udeleženec šel v skupino! Ne mislim, da pogosto prosim udeležence terapije, naj zapustijo terapevtsko skupino. Vendar sem na to povsem pripravljen, če oseba ne dela v skupini."

Ker je prepričan, da je skupinska terapija zelo učinkovita oblika terapije, in ugotavlja, da udeležencu verjetno ne bo koristilo, vsak terapevt razume, da je bolje, da takega udeleženca odstranimo iz skupine, tako da mu ponudimo drugo, primernejšo obliko….