Moja Bolečina, Ljubi Me

Video: Moja Bolečina, Ljubi Me

Video: Moja Bolečina, Ljubi Me
Video: Dejan Matic - Ona je moja - (Audio 2013) 2024, Maj
Moja Bolečina, Ljubi Me
Moja Bolečina, Ljubi Me
Anonim

Moja bolečina, ljubi me.

Prvi prizor.

Samotna celica, v kateri mati sedi bolečina, ki ji jo je povzročil otrok, ko se je rodil, in ji odvzela običajno življenje, t.j. iluzija, ki ji sledi nedolžnost. Mati trpi in se počuti v zaporu zaradi svoje nove podobe matere, zapornik v njej pa je otrok. Otroški zapornik varuje materino bolečino in tako obvladuje mater, jo priveže k sebi z verigami na rokah in ključi na pasu, s katerimi zvoni, gre gor v celico in gleda skozi luknjico na vratih, kot bi gleda v materino dušo. Otrok varuje materino bolečino, sam pa sčasoma postane zapornik v tem zaporu in je odvisen od življenja zapornika, saj če zapornik umre, ne bo mogel biti z njo in jo mučiti. Muke matere so za otroka postale smisel njegovega dela kot nadzornika, sčasoma je postal sadist, ki je materini bolečini pokazal svoje psevdo veselje, da bi ga lahko izpustili, ker ima takšno priložnost. Sčasoma je materina bolečina začela neverjeti njegovi sreči s svojo tiho zavrnitvijo, da bi zavidala njegove uspehe in se razjezila na njihovo demonstracijo. Situacija privede do tega, da materina bolečina postane stražar nad otrokom, ki postane ujetnik v svojem zaporu poleg materine samotne boleče celice. Materina bolečina je postala dolgočasna in izgubila voljo do boja, se sprijaznila z dejstvom, da bo umrla v tem zaporu, kar otroku ne ustreza, ker bo potem izgubil nadzor in navezanost na mamo. Zaklenjen je v past brezupa in zastoja te situacije in čaka, da se situacija reši s smrtjo materine bolečine, nato pa bo, ne morilec in ne poražen, zapustil zapor ali pa tudi umrl. Ne ve, kaj bo konec, bolečina pa je tudi tiha, ki ga ne izpusti in ne poskuša pobegniti ali sama umreti. Vse gre počasi in boleče. Zapornik in nadzornik sta se zamenjala, zdaj pa zapornik muči stražarja in molči. Stražar prosi za milost in ujetniku namiguje, da bi bilo kul umreti in izsiljuje materino bolečino z njegovo željo po smrti. Materina bolečina v odgovor molči. Stražar je mučen.

Prizor drugi.

Vse se začne z dejstvom, da otrok išče mamo, da bi se igral z njo, in v svojem iskanju gre materinemu glasu, podobno živčnemu mrmranju in pritožbam zaradi nezadovoljstva z življenjem (te pritožbe bo potem mrmral stražar, ki išče skozi rešetkasto okno v celico do materine bolečine). Otrok gre k glasu in vstopi v hišo, kjer mati stoji pred ogledalom in tam govori s svojim odsevom. Odhaja v službo, ki ji je po njenih besedah zelo všeč, saj na njej počiva in to je zanjo pot na svobodo iz zapora, v katerem živijo njeni starši (njeni predniki, njena družina, v kateri je odraščala), in v kateri je prisiljena živeti poleg njih je ona (njeni občutki do matere). Ona odide, otrok pa ostane sam v hiši, pogleda se v ogledalo, kamor je pogledala prej mati in vidi, kako se je v ogledalu pojavilo "skozi ogledalo" v obliki stene, obdane s stenami, kot je npr. samotna celica in v tej megli sedi njegova mati, njen odsev in njena bolečina … Tako vstopi samica, zapornik in redar.

Tretji prizor.

Vse se začne z otrokovo ljubeznijo do matere in njegovo željo po igri z njo (samospoznanje). In začne se igrati z materjo, ki je ostala, t.j. z bolečino svoje matere jo poskuša oživiti, začuti njen mrtvi del duše, pove ji novice in pove, kaj želi početi in kako se igrati. Sčasoma fant vidi nesmiselnost svojih poskusov, da bi iz megle potegnil bolečino, sam pa vidi, da ne želi iti k materi v megli, in se navadi na vlogo opazovalca pri ogledalu. Nato se razvije v njegov poskus o povzročanju bolečine materi (bolečina pri materi), saj to počne tako, da jo razdraži, kar ga spodbudi k nadaljnjim takšnim dejanjem. Postane zapor, kjer odrasel fant (podoba Petra Pena, Carlsona) muči svojo mamo in se zajebava. Začne razumeti, da je zaradi nje v zaporu, zaradi njene nepripravljenosti, da gre z njim ven in se igra z njim, in to ga razjezi. Nato se naveliča svoje jeze in naveliča se igrati straže. Potem začne razumeti, da je sam postal ujetnik in že prosi milost od mamine bolečine, da bi ga izpustil. Ne verjame mu, čuti, da čuti njegovo laž v dejstvu, da je ne more zapustiti, ker je sam tu nadzornik in to ga še bolj razjezi. Počaka, da umre, kopira njeno tiho tišino in dolgočasno sedenje na mestu. Pričakuje, da bo prva umrla, pričakuje, da bo odšel in jo pustil brez njega (domišljija, da se znebi krivde pred otrokom in njegovo mamo). Oba molči.

Priporočena: