Napadi Panike Kot Problem V Odnosu

2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53

Zakaj več ljudi trpi zaradi napadov panike, osamljenosti, depresije, tesnobe in strahu? Zdi se mi, da je odgovor na to vprašanje na področju odnosov, bolje rečeno, kršitve človeških odnosov z drugimi ljudmi, kršitve stikov nasploh z zunanjim svetom. Če vzamemo družbo kot celoto, ki je posledica razvoja individualizma in izolacije v družbi.

Potreba po pripadnosti (starševska in lastna družina, ljubljena oseba, prijatelji, strokovni krog) je ena osnovnih, ta pa zadovoljuje druge, ena od njih je potreba po varnosti, zaščiti, stabilnosti. Lahko rečemo, da dodatki ustvarjajo varno podlago za človekovo življenje in dejavnosti, dajejo priložnost za razvoj in spopadanje s težavami. Kadar ta potreba ni v celoti zadovoljena, običajno zaradi prekinitve odnosov ali premalo oblikovane sposobnosti ustvarjanja dovolj močnih odnosov, to ustvari predpogoje za pojav napadov panike. Ni naključje, da je izkušnja osamljenosti, nemoči in strahu pred ogromnim in na videz sovražnim svetom ena osnovnih v PA.

Toda samo predpogoji niso dovolj za razvoj PA. Praviloma se to zgodi v obdobjih večjih sprememb v življenju, iz potrebe ali pod pritiskom. Nujnost lahko postopoma zori, na primer kot avtonomija od staršev, vendar je kljub temu pomembna in krizna stopnja na človekovi življenjski poti. Prisilne spremembe v življenju se pojavijo na primer v obdobjih družinskih kriz, med ločitvijo, izgubo ljubljenih, selitvijo v druga mesta ali države. Za premagovanje teh kriznih trenutkov je naravno, da potrebujete stabilnost, občutek podpore, temelje, sposobnost, da trdno stojite na nogah in greste naprej. Ko je ta podlaga krhka ali popolnoma izgine, človek zmrzne, ne more se premakniti ali rešiti, doživlja grozo lastne nemoči. Po analogiji ga lahko primerjamo z osebo, ki je padla v močvirje v močvirju, ni temeljev, ni za kaj prijeti in poskusi, da bi kaj naredili, so še bolj potopljeni v barje.

Napad panike pravzaprav nastane kot način telesa, da človeško psiho reši pred padcem v psihozo. Je tudi pokazatelj potrebe po spremembah v življenju, zlasti na področju odnosov.

PA je motnja, ki je pogosto zelo težka, simptomi so zelo individualni, čeprav so si podobni. Zdi se mi, da individualnost manifestacije PA govori tudi o individualnosti kršitev na področju oblikovanja odnosov z zunanjim svetom in samim seboj. Rad bi opozoril tudi na sposobnost čutiti, razumeti sebe, svoje občutke, potrebe, čutiti svoje telo. Praviloma je pri PA ta sposobnost premalo oblikovana, obstaja nizka samopodoba, odvisni odnosi.

Za vstop v druge odnose pridobi sposobnost prilagajanja, ustreznega spopadanja z občutki strahu, čustvenega odzivanja, pravzaprav pridobi model odnosov, s pomočjo katerih dodatno komunicira z drugimi ljudmi, s celim svetom okoli njega. Prav v družini, v komunikaciji s starši, so postavljeni temelji lastne vrednosti, samopodobe, samozavesti, temelj prihodnjega osebnega zdravja in uspeha. Zaradi pripadnosti družini, ko otrok prejme dobro podporo in podporo (tako od matere kot od očeta), razvije prirojeno in pozitivno moč, ki mu omogoča, da prenese težave in se z njimi spopade.

Hkrati pa v družini, v kateri so stalni konflikti in ločitev staršev, otrok doživi ogromen primanjkljaj v komunikaciji, ljubezni, podpori in spoznanju potrebe po pripadnosti. Starši so lahko zaposleni z zaslužkom, karierno rastjo, samorealizacijo, ugotavljanjem medsebojnega odnosa, ločitvijo, iskanjem drugega partnerja, pitjem alkohola, eden od njih lahko v celoti zapusti družino, a na koncu vse to vpliva na otroka, njegovo integriteto kot oseba, priložnosti za vstop v odnose, ustvarjalno prilagajanje okolju. Če vidi le en model nezdravih odnosov, ga potem sprejme, vstavi v svojo zavest, kot edino, čeprav prinaša trpljenje, a kljub temu za kakšno časovno obdobje zagotavlja varnost in stabilnost in se pri tem vodi v poznejšem življenju.

Toda potreba po pripadnosti, potreba po spoštovanju, ljubezni in podpori ter potreba po samostojnosti in samouresničitvi ostajajo nezadovoljeni in se prej ali slej začnejo spopadati z vgrajenim odnosom do življenja, pridobljenim od staršev. Če teh potreb ni mogoče uresničiti, se ta konflikt začne izražati v odvisnostih kot nadomestkih, depresijah zaradi izkušenj osamljenosti, napadih panike kot klicu k ozdravitvi odnosov.

Razvoj interneta in družbenih omrežij kot komunikacijskega sredstva po mojem mnenju ni poslabšal razmer, ampak je omogočil in ohranil vsaj nekakšen odnos, čeprav virtualni, a varen. Namesto tega je internet to težavo bolj natančno opisal in dal nekakšen nadomestek za odnose. S pomočjo družbenih omrežij se potreba po pripadnosti uresniči, ko je oseba na spletu. Toda ko preseže internet, se spet sooča s svojim nerešenim konfliktom, z nezmožnostjo uresničevanja svojih potreb, s obubožanim čustvenim življenjem, s svojimi strahovi in tesnobo.

Otroci, ki v družini niso imeli zadostne podpore in podpore, se v prihodnosti naučijo sami vstopati v odnose, se zanašajo samo nase, malo zaupajo ljudem okoli sebe in celemu svetu, od njega ne pričakujejo nič dobrega. Lahko pokažejo zaupanje in odpornost, vendar imajo šibke temelje, saj naenkrat niso dobili zadostne podpore, zanikajo svoje slabosti. Ko se pojavi stresna situacija (na delovnem mestu ali v družini), lahko to zaupanje poči ali celo zruši, če ni dovolj podpore.

Kakšno rešitev je mogoče ponuditi? Kakšna je pot do zdravljenja paničnih napadov?

Takšen izhod je lahko dopolnitev manjkajočih izkušenj zdravih odnosov, izkušenj prejemanja podpore in podpore pomembnih ljudi, zlasti v terapevtskih odnosih, da bi zgradili občutek integritete osebnosti, resnično sposobnost stika, obnoviti zdrav občutek pripadnosti sprva s terapevtom, v prihodnosti in z okoljem pa se naučite zaupati svojim slabostim in zgraditi novo samozavest na trdnejših temeljih.