PAPIRKI ALI ZGODNJA VZMESNJA ???

2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53

To vprašanje, kljub dejstvu, da imajo sodobne matere v svojem arzenalu plenice, pralne stroje in številne druge stvari, ki jim lahko olajšajo nego otroka, postavljajo številni starši. Dejansko lahko na eni strani danes pozabite na plenice in plenice za večkratno uporabo in uživate v otrokovem suhem dnu, tako da si oblečete plenico ali plenico katerega koli drugega podjetja. Po drugi strani pa imamo otroka, ki smo ga dve leti "pakirali" v plenico, soočeni z drugo težavo - draženjem kože in alergijami, škoda pa je, če zadnjico več mesecev hranimo v vroči, neprepustni plenici. Kaj je torej mogoče storiti? Prej, ker ni bilo koristi civilizacije, kot so plenice za enkratno uporabo in avtomatski pralni stroji, so naše babice poskušale čim prej šolati svoje otroke. Ta tehnika se imenuje zgodnje sajenje. Poglejmo, kaj je to in kakšni so odtenki te metode.

K razmišljanju o tem vprašanju me je navdušil članek neznanega avtorja, ki je hodil po internetu. Avtor članka postavlja vprašanje: "Plenice ali sajenje?" in takoj poda zelo jasne in z vidika otrokove fiziologije pravilne razlage in komentarje. Avtor članka meni, da je zgodnje sajenje manifestacija skrbi in pomoči pri razvoju otroka. Otrok, ki še vedno nima fiziološke zmožnosti obvladovanja sfinkterjev, čuti krč in opazno začne signalizirati pred uriniranjem. Pozorna mama to seveda lahko dojame. Izkazalo se je tako, najprej mama ujame otrokov signal in ga začne zasaditi, nato pa se dojenček že prilagodi materi, pri čemer nastane refleks, in začne iztrebljati, ko ga mati spusti. Poleg tega avtor članka poziva, naj se ta refleks oblikuje tako, da se dotakne genitalij, preden "dopusti" malemu človeku, da "lula", pri čemer trdi, da bo to pripomoglo tudi k boljšemu razvoju, pri dečkih in pri rasti genitalij. Po eni strani ima to mnenje pravico do obstoja, vendar se spomnimo tudi psihološke strani vprašanja in kako lahko to vpliva na nadaljnji razvoj otroka.

Predstavljajmo si sliko: otrok pride zanj v popolnoma nov in nerazumljiv svet. Prvih nekaj mesecev otrok nima popolnoma nadzora nad samim seboj, svojimi refleksi in še ne pozna meja svojega telesa, preprosto ne pozna sebe, popolnoma je odvisen od matere (ali druge osebe, ki mu je mar zanj)). Ne more skrbeti zase, poleg tega so zanj vse na tem svetu nove pridobitve, v maternici mu ni bilo treba skrbeti za hrano ali za iztrebljanje in iztrebljanje, vse to mu je zagotovila maternica in vprašati, torej … otroku ni bilo treba doseči, kar si želiš. Tu se mali človek po rojstvu sooča s precej agresivnim in včasih napadalnim svetom neznanih predmetov, ki ga je treba preučiti in podrediti njegovim željam. Kaj za otroka pomeni napadanje predmetov? Napadalec je lahko tudi mama, ki ne razume otrokovih potreb in mu ponudi svojo oskrbo ob napačnem času ali pa ne, ki je potrebna v določenem trenutku. Na primer, mati, ki daje dojke, ko otrok ni lačen, je napadajoča mama, ki ni pravilno razumela otrokovega signala in namesto da bi se pomirila, mahala v naročju, si je potisnila dojko. Mati, ki pri otroku začne ustvarjati refleks (zlasti s pomočjo tapkanja) pri uriniranju ali iztrebljanju, je tudi mati v napadu, ki VEDI, kdaj mora otrok jesti, kdaj spati, kdaj urinirati. To je mama, ki želi popolnoma nadzorovati otroka, namesto da bi bila njegovo ogledalo, ga spoznati z njegovimi potrebami, jih razširiti, podpreti otroka, ga popolnoma sprejeti, čeprav v tem, da ne more nadzorovati svojih sfinkterjev in si redno hlači hlače. In šele čez nekaj časa se bo otrok počasi prepoznal in preučil, najprej svoje telo, nato pa se bo naučil "slišati", kar hoče, in prositi za pomoč mamo. To je dolg in težak proces, ki od matere zahteva potrpljenje in vzdržljivost, sprejeti bo morala njegove "krike na pomoč". Ja, kriči (joka), ker je to edini zelo učinkovit način, da mami ali drugemu negovalcu sporočite svoje potrebe, lahko je intenzivnejši ali manjši.

V prvem letu življenja otrok razvije osnovno zaupanje ali nezaupanje v svet, kar mu zagotavlja njegovo neposredno okolje. Vse, kar potrebuje v prvih 6 mesecih, je, da je dobro nahranjen, suh, da čuti bližino svoje matere in njeno stalnost. Nato dojenček začne širiti obseg svojih interesov, začne preučevati različne predmete in ljudi, ki so lahko nevarni. Naloga matere je biti vedno tam in mu predstaviti te nove predmete ter postopoma širiti njihovo število. Ko opazujemo otroka, vidimo, da se sveta uči predvsem ustno (skozi usta), vse liže, grize, sesa. To je njegov način spoznavanja sveta. In če je bilo prvo leto uspešno, se bo v drugem letu življenja otrok soočil s "problemom lončka". Že dobro je preučil svet okoli sebe in svoje telo ter začel eksperimentirati s svojimi potrebami, z veseljem gleda in se veseli, ko naredi »kaku«, se veseli luže na tleh, ker je to njegova prva stvaritev, kaj naredil je sam. Dojenček nima občutka groze in gnusa glede svojih iztrebkov, zanj je to tisto, kar je bil sam, v njem, zdaj pa je tukaj, zunaj. Pozorna, sproščena, brezpogojno sprejemajoča mama to običajno ujame in z njim občuduje njegove stvaritve. In šele pri 19 ali celo 24 mesecih (do te starosti otrok šele začenja obvladovati svoje sfinkterje) se po dolgem obdobju poskusov z loncem začnejo prve zmage, vpraša otrok sam in steče v lonec, da se olajša. Najpomembnejše pri tem je, da ta faza poteka naravno, na željo otroka, z materino podporo. V varianti z zgodnjim izkrcanjem otrok od samega začetka na ravni refleksa začne trpeti, v sebi zadržuje urin ali iztrebke in čaka, da ga mama spusti. Čeprav je glavna naloga te dobe spontanost, odprtost, svoboda delovanja, vendar ne tako tesnost, zadrževanje in nadzor.

Seveda, da bi mali človek lahko čutil in obvladal svoje sfinkterje do 19 mesecev, včasih celo do dveh let, je nujno, da pozna občutek nelagodja in neprijetnosti z mokrimi hlačami. V tem smislu seveda, če otrok, mlajši od dveh let, še nikoli ni bil brez plenice, se najprej spozna s tem občutkom in začne prvič preučevati svoje telo v tem pogledu. Zato je pomembno, da do tega trenutka zagotovite, da dojenček pozna mokre hlače in jih pravočasno zamenjate. To je bistvo oskrbe in oskrbe: otrok je lačen - nahranjen je, hladen - oblečen je topleje, ima mokre hlače, takoj so jih zamenjali, hkrati pa prepuščamo pravico dojenčku samemu, z s pomočjo svoje matere, da prepozna in oblikuje svoje reflekse v skladu z njenimi naravnimi zakoni. Do drugega leta življenja se bo dojenček sam naučil hoditi po loncu, samo verjeti v njegove sposobnosti in počakati malo.

Druga pomembna točka je mirna, uravnotežena, spočita mama, ki ne teče vsakih 20 minut do bazena z dojenčkom in tako oblikuje refleks, zato ne bomo dosegli osnovnega zaupanja v mater in svet okoli nas. In seveda ne more biti govora o samostojnosti, iniciativi in ustvarjalnosti, v odraslem življenju bo tak otrok počakal na dovoljenje matere, da bo nekaj naredil, saj je nekoč čakal, da mu je »dovolila«, da se razbremeni. Recept je preprost - imejte v glavi idejo, da se vaš dojenček razvija po zakonih narave in po poti napredka, ne pa degradacije, vsega se bo naučil, le malo morate počakati in pri tem pomagati !!!

Marija Grineva