PRIPOVEDKA IZGUBLJENEGA SOKOLA

Kazalo:

Video: PRIPOVEDKA IZGUBLJENEGA SOKOLA

Video: PRIPOVEDKA IZGUBLJENEGA SOKOLA
Video: Жінку, що була без маски, жорстоко затримував чоловік-поліцейський 2024, Maj
PRIPOVEDKA IZGUBLJENEGA SOKOLA
PRIPOVEDKA IZGUBLJENEGA SOKOLA
Anonim

Pravljica "Grdi raček" mi je zelo všeč, pogosto jo prosim, naj jo ponovno prebere (revidira risanko) tistim strankam, ki so prišle s prošnjo za izboljšanje samopodobe. Zelo terapevtska, prijazna pravljica s pomembnim sporočilom. Mimogrede, kakšno sporočilo je po vašem mnenju v tej pravljici? Kaj je glavna ideja za tem? Ugibajmo v komentarjih!

Vmes vam ponujam, da preberete še eno pravljico, ki prav tako pogosto povzroča močno resonanco pri ljudeh, ki dvomijo vase, pomanjkanju zaupanja v svoje sposobnosti, v svoje sposobnosti, pa tudi tistim, ki sami sebe ne razumejo, ne razumejo njihov namen.

Torej,

Zgodba o izgubljenem sokolu

Ni znano, kako, a eno jajce je nekako padlo iz sokolovega gnezda. Na srečo je bil dovolj močan, da se ni zlomil, preživel je, ko je padel na tla. Po pobočju se je skotalilo jajce in se odkotalilo na topel travnik, kjer so se pasli konji. Na tem travniku se je iz jajca izvalil sokol.

Začel se je ozreti naokoli. Vse okoli je svetlo, toplo, nežen veter, lep dan. In potem se je sokol vprašal: kdo sem? Kako mi je ime? Kaj lahko naredim? Kje je moj sedež?

Sokol je šel do konj.

Kdo si? je vprašal sokol.

- Mi smo konji! so ponosno odgovorili konji.

- Kako to? Kaj so konji?

- Toda poglej, kako lahko hitro skočimo v galopu.

In konji so galopirali. In bilo je zelo lepo! Sokolik je pogledal, kako so plapolali repi in grive ponosnih konjev, kako je drhtela zemlja od škripanja kopit, kako gladko mišičasto konjsko telo sije pod soncem, kako hitijo hitreje od vetra.

Tudi sokol je poskušal teči v galopu, toda kje tam! Konji so ržali nad njim in sklenili:

- Ne, veš, nisi konj! Ne moreš teči, postal boš slab konj!

Sokol se je razburil in odšel naprej. Naletel sem na ribnik, v katerem so plavali križci. Sokol je videl, kako hitro plavajo v vodi, kako mahajo s plavutmi, kako režejo vodno gladino.

Tu je sokol, razprl krila, namesto plavuti, se potopil v modro vodo, poskušal plavati na enak način. Ja, kje tam! Le krap je od smeha komaj dvignil luskaste trebuhe:

- Ne, prijatelj! Brez rib od tebe! Pojdi stran od tukaj!

Sokol je bil še bolj razburjen. Kaj pa storiti? Šel sem naprej.

Prišel sem v gozd. Drevesa so visoka, veverice skočijo skozi drevesa. Spretno skačite z veje na vejo. Sokolu se je zdelo zelo lepo. Dai misli, da bom poskusil enako!

Šele zdaj so mu bila krila na poti, le on bi se razpršil, da bi skočil z veje na vejo, vendar se zmedejo, oklepajo vej, izkaže se zelo nerodno. Veverice so se nasmejale sokolu:

- Oh, zabaval sem se! Ja, veverica iz tebe je kot balerina iz slona! Pametna veverica ne bo prišla iz vas! Nimate nagnjenj, nobenega talenta!

Sokol je bil še bolj razburjen. Povsem je obesil glavo.

Kamor koli se je sprehajal naš sokol. Kdo še ni videl! Sokol je vedno znova čutil svojo neumnost in nepravilnost, nerodnost, nerodnost.

In sokol je sovražil njegova široka krila, ki so mu preprečila, da bi skočil čez drevesa, kot veverice in opice. In sokol je sovražil njegov močan kljun, ki ni mogel spuščati vode in se umivati kot sloni. In sokol je sovražil njegove kljukaste močne noge, ki niso mogle teči tako hitro kot konji. Sovražil je svoje perje, zaradi česar ni mogel plavati v vodi tako hitro kot ribe.

In nekoč je sokol srečal dva sokola. Navdušeni so bili, ko so ga videli, poklicali so ga, naj skupaj leti, v daljne dežele, občudujejo polja z višine, topla krila pod soncem, režejo zrak, lovijo, zgrabijo plen s svojimi močnimi tacami, ga utopijo z močnim kljunom. Povzpnite se do same modrine neba.

- Ne, bratje! Kam naj grem? Moja krila mi ne dovolijo, da bi skočil na veje, vendar mi ponudite letenje! Moje noge ne morejo teči tako hitro kot ponosni konji, vi pa govorite o lovu! Moje perje mi ne dovoli plavati, a praviš, da mi bodo pomagali pri letenju! Nisem dober za nič! Zame ni prostora na tej zemlji, zame ni prostora v morju, zame ne bo v nebesih!

Sokoli sta se pogledala in odletela naprej. In sokolu je ostalo živeti z mislijo, da nima namena. Vsakdo ga ima, on pa ga nima. Nekdo plava, nekdo kopa zemljo, nekdo teče, nekdo skače, nekdo leti. Kdorkoli, samo ne on.

Očitno je usoda …

_

Običajno se pravljica konča s srečnim koncem. Toda v življenju to ni potrebno. Kajti koliko sokolov vztraja pri kopanju kot moli? Koliko se jih nauči teči kot konji? Koliko se jih nauči skakati po drevesih kot veverice? Nekateri sokoli se celo uspejo udeležiti tekmovanj v teku, plavanju, kopanju lukenj …

In koliko sokolov je zaman spustilo krila v poskusih, da bi našli svoje mesto, da bi našli sebe?

In ti? Ste se prepoznali v našem sokolu?

Priporočena: