Psihosomatika V Zgodnjih Odnosih Matere In Otroka

2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53

V zgodovini psihosomatskih bolnikov je pogosto mogoče ugotoviti, da njihova mama v svoji družini ni mogla najti in razviti lastne identitete, ima nerealno precenjeno podobo idealne matere in idealnega otroka. Nemočnega in fizično nepopolnega novorojenčka mati dojema kot hudo narcistično zlorabo, še posebej, če njegov spol ni tisto, kar bi si želeli. Mati dojema otroka kot primarno okvarjenega, njegove somatske potrebe pa kot drugo žalitev. Mati se varuje pred tem in otroku vsiljuje svojo nezavedno zahtevo po popolnosti, večinoma v obliki strogega nadzora nad vsemi njegovimi življenjskimi manifestacijami, zlasti somatskimi funkcijami. Otrokov protest proti temu nasilju, zaradi katerega njegove potrebe niso zadovoljene, se mama odzove z nerazumevanjem in sovražnostjo.

Samo somatska bolezen otroka omogoča materi, da potrdi svojo nezavedno idealno predstavo o sebi kot popolni materi in

za to nagradite otroka z resnično pozornostjo in skrbjo. Hkrati ima mati kontradiktorno nezavedno držo, ki jo lahko formuliramo takole: »Ne ljubim svojega otroka, ker se je izkazal za nepopolnega. Zaradi tega se počutim krivega in manjvrednega. Če se ga želim znebiti, si moram prizadevati, da bi bil popoln. Težko je, rezultat je vedno nezadosten, z otrokom so nenehni konflikti, vztraja občutek krivde in manjvrednosti. Vse se spremeni, ko zboli. Takrat si z skrbjo zanj enostavno dokažem, da sem še vedno dobra mama. Mora biti bolan, da se lahko počutim popolno."

Po eni strani mama pričakuje, da bo otrok zrasel močan, zrel in samostojen. Po drugi strani pa vse manifestacije otrokove samostojnosti prestrašijo mamo, saj praviloma ne ustrezajo njenemu nerealno precenjenemu idealu. Mama ne more spoznati nedoslednosti teh medsebojno izključujočih se odnosov, zato iz komunikacije z otrokom izključuje vse, kar lahko tako ali drugače pripelje do spoznanja očitnosti njene nedoslednosti kot vzgojiteljice. Pri bolezni je ta konflikt deaktiviran, vendar okrevanje spet prikrajša otroka za nego, saj se mati vrne k običajnemu vedenju. Otrok ne more vrniti materinske oskrbe z opustitvijo svojih zahtev po neodvisnosti, ker tudi on ne bo ustrezal njenemu idealu. Vrniti ga je mogoče le, če ponovno zbolim. Hkrati ima psihosomatska bolezen dvojno funkcijo:

1. Mati daje možnost, da se izogne lastnemu konfliktu ambivalentnega odnosa do otroka, in daje obliko zdravljenja, ki je v skladu z njenimi nezavednimi zahtevami in strahovi. Kot mati bolnega otroka prejme lažno identiteto, ki ji omogoča, da se v tej vlogi loči od otroka in mu tako omogoči razmejitev na drugih področjih, na primer na področju intelektualne dejavnosti.

2. S prilagajanjem nezavednemu konfliktu materine ambivalencije v obliki bolezni daje otroku možnost, da pridobi manevrsko svobodo za razvoj funkcij svojega I v drugih conah.

Vendar pa otrok to stabilizacijo simbiotskega odnosa z materjo plača z zelo občutljivo omejitvijo. Kot pravijo, mora na svoji koži doživeti konflikt materine ambivalencije, njene nezmožnosti, da bi omejila svojo identiteto. Mati, ki otrokovo nezavedno zavrnitev kompenzira z nego in skrbjo zanj, ko je bolan, ga prisili, da se odreče samostojnosti in materi služi kot nosilec simptomov za razrešitev njenega konflikta identitete.

Lahko rečemo, da psihosomatsko bolan otrok služi materi kot sredstvo za utelešenje njenega nezavednega konflikta identitete v materinski vlogi in s tem omogoča nadzor tega konflikta. Otrok služi materi tako rekoč kot zunanji nosilec simptomov. Podobno, kot lahko mama iz strahu pred svojo identiteto deluje le kot psevdo-mati, saj naredi tudi otroka, za katerega skrbi, zato lahko otrok uporabi le lažno identiteto psihosomatskega pacienta zapreti se "luknja" v materinem jazu.