Žrtev Ali Iluzija: Podporniki In Nasprotniki Psiholoških Konstelacij

2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53

Kaj so ozvezdja?

Prvotno so bile ustvarjene kot skupinska psihoterapevtska metoda, zasnovana za pomoč pri obvladovanju družinskih težav. Med konstelacijami se klient pogovarja o svojem problemu s konstelacijskim psihoterapevtom, nato pa izbere »nadomestke« za vlogo svojih bližnjih in sebe, nanje prestavi problematične podobe in jih postavi v prostor. Zagovorniki metode verjamejo, da stranka med postavitvijo vidi podobe svojega nezavednega in jih lahko spremeni v želeno smer. Kasneje se je konstelacijska shema začela širiti z družinske ravni na raven narodov in držav, zdaj se uporabljajo tudi za reševanje praktičnih problemov - na primer v poslu.

Sistemska ozvezdja so se pojavila v Nemčiji. Temeljile so na analizi življenjskih scenarijev po Bernu, klasične sistemske družinske terapije, psihodrame in hipnoterapije. V Rusiji so metodo leta 2001 osebno zastopali ustanovitelji smeri, psihiater Gunthard Weber in psihoterapevt Bert Hellinger.

Nekaj let kasneje se je med njima zgodil razkol: Hellinger se ni izjavil kot psihoterapevt, ampak kot filozof. Pred tem je prišlo do spora glede vloge žrtev in agresorjev - z vidika Hellingerja agresorji in žrtve pripadajo istemu sistemu, zato je treba osebo, ki je zagrešila nasilje, vključiti v sistem, ne izključiti ga, da bi vzpostaviti ravnovesje v družini in preprečiti, da bi se težava ponovila v naslednjih generacijah. Poslanci agresorjev so dejali, da jih je žrtev pritegnila neustavljiva sila, ki se jima niso mogli upreti - in to je poimenoval "gibanje duha". Ta metoda se imenuje "nova družinska ozvezdja". Zagovorniki klasičnih sistemskih ozvezdij sprememb niso sprejeli in so iz imena metode izključili ime Hellinger.

V Rusiji Sistemske konstelacije kot smer psihoterapije in svetovanja priznava Vseslovenska strokovna psihoterapevtska liga (APPL). Druge tehnike, ki uporabljajo besedo »konstelacija« ali sklicevanje na Hellingerja, imenuje tudi »neznanstvena« in »škodljiva za stranke in bolnike«. Vendar pa to ne preprečuje zagovornikom novih sistemskih konstelacij, da izvajajo seje za stranke in seminarje za usposabljanje za specialiste.

»Takšni primeri« so izvedeli, kaj o konstelacijah in njihovi interpretaciji nasilja menijo pristaš klasičnih sistemskih ozvezdij, učitelj-praktik konstelacij in terenske terapije ter psihoterapevt, podpornik medicine, ki temelji na dokazih.

Mikhail Burnyashev, doktor psihologije, sistemski družinski terapevt, direktor Inštituta za svetovanje in sistemske rešitve (ISKR), vodja smeri "Sistemsko-fenomenološka psihoterapija (svetovanje) in na stranke osredotočena ozvezdja"

Kot razvoj klasičnih sistemskih ozvezdij je naš inštitut razvil konstelacijsko delo, usmerjeno v travmo, in konstelacije, osredotočene na odjemalca. Glavni poudarek terapevta pri tem delu je stranka, njeno počutje in rezultat, ki ga določi stranka sama. Če razumemo, da pred nami sedi oseba, ki je v svoji osebni ali družinski zgodovini doživela travmo ali nasilje, potem ne moremo delati s takšno stranko kot z navadno osebo, niti v pristopu klasičnih sistemskih konstelacij.

"Nova družinska ozvezdja", "gibanja duhov" ali "terenske prakse", ki jih razširjajo Hellinger Sciencia in njihovi privrženci, so pravzaprav nova vrsta sekte, ki temelji na filozofskih načelih in nimajo nič skupnega s psihoterapijo in praktično psihologijo. Sredi 2000-ih je eden od ustanoviteljev družinskih ozvezdij B. Hellinger, pojavila se je nepotrjena filozofska dogma, da vse na svetu poganja »duh«, vse ljudi pa naj bi vodil ta »duh«, zavestno in nezavedno izpolnjujejo njegovo voljo, zato je vse in vse, kar različni ljudje počnejo pravilno, na svetu ni ločitve dobrega in zla. S tega vidika se za tiste, ki sledijo tej "filozofiji", začnejo pojavljati vse težave, ker temu pogledu manjka skupna človeška etika.

Tu se začnejo vse "poteze" privržencev "poznega" Hellingerja, na primer: incest v družini je "pravi", nasilje je "normalno", nasilni seks je "aktiven", da je potreben za da bi se ženska "zbrala" in dobila moč "biti sposobna", posilstvo žensk v vojni služi "ozdravitvi" moške agresije, ženske pa bi se morale s tem brez zadržkov strinjati in se veseliti, da na ta način služijo "duhu". Običajno se enako počne v totalitarnih sektah, kjer ženske kolektivno posiljujejo in iz njih delajo sužnje in samomorilke, edino, kar ženska po tem lahko "ubije", in na koncu ubije samo sebe.

V "novih družinskih ozvezdjih" in "terenskih praksah" je oseba odgovorna za dejanja agresorjev

V »novih družinskih ozvezdjih« ali »terenskih praksah« se čustvenemu stanju stranke praktično ne posveča pozornosti, gledajo pa le na dogajanje v konstelacijskem prostoru, saj je po Hellingerju tam »duh« oz. "terenska" dejanja. ki vodi stranko in njeno okolje ter s katerimi se mora naročnik strinjati in mu slediti, pogosto v nasprotju z njegovimi občutki in voljo.

Takšen odnos z zaupljivim privolitvijo stranke prekine obrambne mehanizme njegove psihe, pripelje do pojava travmatičnih situacij med delom ali nekaj časa po njem, kar vodi v depresijo, poslabšanje simptomov, v nekaterih primerih pa tudi psihozo in kasnejšo psihiatrično hospitalizacijo. V "novih družinskih ozvezdjih" in "terenskih praksah" vodja ni odgovoren za nič, vsa odgovornost je na stranki in pogosto je preprosto obtožen: "Sam odgovarjaš, da se je to nasilje zgodilo." Izkazalo se je, da je dekle, ki raste in se oblikuje kot ženska, že odgovorno, da postane predmet spolne agresije s strani svojega očeta, brata ali dedka. In ko je ona, žrtev nasilja, prisiljena reči posiljevalcu: "Želim te", je to samo norost. Če se stranka strinja, da reče takšno besedno zvezo, se zatakne v travmi. Problem je odpravljen in oseba se še bolj zatakne v stanju krivde in misli, da je zdaj odgovornost za to, kar se je zgodilo, na njem. Takšna filozofija lahko opraviči dejanje vsakega kriminalca, saj vsakega žene "duh" ali "polje", stranka pa se mora, tako da nima težav, strinjati z vsem.

Elena Veselago, direktorica Centra za sodobna sistemska ozvezdja

Jaz ne kritiziram Hellingerja. Vem, kako težko je naše delo, in globoko obžalujem okvare, ki se mu včasih zgodijo. To se lahko zgodi vsakomur, zlasti pionirju. Dobro poznam tako klasična ozvezdja kot ozvezdja "Gibanje duha", imel sem jih priložnost videti v izvirniku. Na sedanji stopnji delitev na "stara" in "nova" ozvezdja ni več pomembna, v ozvezdjih je ogromno različnih stilov in večina jih niti ni več Hellingerjeva - niti v filozofiji niti v tehnologiji.

Hellinger ne uči metode, ampak meditacije

Na začetku svojega dela je Hellinger sam premikal številke in iskal rešitev, pri čemer se je oprl na načela sistemske družinske terapije. A na neki točki številk ni preuredil in videl, da se sami, brez terapevtskih vplivov, premikajo proti dobri rešitvi. Nekaj let je poskušal razumeti, kaj se dogaja, in prišel do spoznanja, da jih poganja višje, torej Duh. Kar za nekdanjega meniha ni presenetljivo - ali, nasprotno, presenetljivo je, da je dolga leta razumel in ni videl Duha. Ko je prišel do tega razumevanja, je začel delati: postavi številne številke in čaka na odločitev. To so ozvezdja "Gibanja duha". Da bi prišla rešitev, mora biti terapevt v posebnem stanju, Hellinger to imenuje »prazna sredina«. To je meditacija. Lahko rečemo, da Hellinger ne uči metode, ampak meditacije. Strokovnjaki, zlasti psihoterapevti, so poskušali iz tega narediti strogo metodo - s približno enakim uspehom, kot se robota naučijo slikati.

Svojo prakso trenutno opredeljujem kot terensko terapijo - ločeno novo umetnost. Terenska terapija je namenjena branju polja in iskanju rešitve za posameznika (ali skupino). Obstaja samo 15% ozvezdij, 20% šamanskega dela in 65% edinstvenih najdb samo za dušo te osebe. Te najdbe se še nikoli niso zgodile, ker so vsi ljudje edinstveni. Obstajajo pa tehnike, kje in kako pogledati.

Branje polja je umetnost. Izpodbijanje opisa prebranega je podobno izzivanju glasbe. Lahko opišem, kakšno glasbo slišim, vendar to ni "mnenje", to je poezija. Konstelacijski koncept, kaj bi morali "videti" na terenu, ne obstaja - obstaja poezija različnih konstelatorjev in terenskih terapevtov. Zato lahko rečem besede, opišem svojo vizijo, vendar ne bom dovolil, da bi se to podalo kot mnenje, zlasti v imenu celotne metode, ker so konstelatorji različni.

Zdaj ne želim več vleči ozvezdij v svojo vizijo. Rad bi tudi osvobodil terensko delo iz toge vezanosti na ime Hellinger - število dogodkov z drugim avtorstvom je že zelo veliko, osebno pa je Hellinger izrazil močno zavračanje mojega dela. Terenska terapija je brezplačno generično ime za delo na terenu za pomoč posamezniku, družini in skupnosti.

Ne vem, ali moram reči, da ne delim idej "ženska sama želi nasilje", "deklica sama zapeljuje očeta" in podobno, ki mi jo pripisujejo nori komentatorji? Na primer, nekoč sem opravljal delo za žensko, ki je bila brutalno posiljena (podrobnosti spodaj so spremenjene). Posiljevalec jo je imenoval "moj otrok" in doživela je prvi orgazem v življenju po letih nezadovoljstva z možem. In vedno znova je vprašala. Ta ženska je prišla z dejstvom, da ne more vstopiti v odnos in je opečena od sramu in krivde. Njena duša je bila zapletena. Ločila sem nasilje in način, kako jo je oče imenoval "moj otrok", mama pa je bila ljubosumna, [to je] nekako sem jo "naučila" ločeno doživljati nežnost do svojega očeta (in si to dovoliti, čeprav mama je jezna, ko to vidi), ločeno pa si oglejte dogodek nasilja in svoje občutke v njem. Ženska bo zdaj okrevala. Tu lahko rečemo, da je nasilje paradoksalno služilo razkrivanju ljubezni.

Pripravljen sem si prizadevati, da bi temo nasilja razumel na drugačen način kot "ona je žrtev, on v zaporu". Posiljevalec, ki je [ženski] rekel "moj otrok", je žrtvi zaupal, da sliši in doživi te besede, ker bi sam, če bi to slišal, umrl od bolečine. Torej ni bil poklican in ne bo poklican. Tako posiljevalec išče prostor za svojo bolečino in jo najde. In njena bolečina je sumljivo podobna - to je zakon resonance polja [se pravi, takšni občutki pridejo v resonanco]. Njihova bolečina je verjetno podaljšek bolečine njihovih staršev. Zato niso mogli pokazati nežnosti. In še in še generacije … Terenska terapija bo za vse uredila te boleče resonance. Tudi tisti, ki niso iskali terapije. Se pravi, tudi njena mama in njegov oče se bosta počutila bolje, če bosta živa, napetost popusti.

Globina človeške psihe je neizmerna, konstelacije in terenska terapija pa so eden od načinov za spoznavanje tega. Spoznanje je redko preprosto, nedvoumno in priročno. Ne morete vabiti za znanje, čeprav se vam zdijo sklepi, do katerih je prišel iskalec, nerazumljivi, »neznanstveni«, čudni, grozni in nevarni.

Amina Nazaralieva, psihoterapevtka

Danes velja za dobro prakso raziskovanje njihove učinkovitosti in varnosti pred začetkom kakršnih koli posegov. To je pogosto v medicini, ki temelji na dokazih.

V psihoterapiji je zelo malo znanstveno dokazanih metod

[V Rusiji] Načela medicine, ki temeljijo na dokazih, se uporabljajo v nekaterih uveljavljenih posameznih klinikah, vendar so žal v manjšini. V večini institucij smo razvili odvisnost od tega, kaj mislijo »voditelji mnenj« - na primer vodja oddelka ali akademik. Ta pristop se je sicer nekoč upravičeval, danes, ko lahko zbiramo statistične podatke in izvajamo raziskave, pa se sploh ne opravičuje. Ena od njegovih glavnih pomanjkljivosti je, da je zelo enostavno pasti v "guruizem", če nimate pojma o pristopu, ki temelji na dokazih. Od tod raste minsko polje težav v domačem zdravstvu, tudi v psihoterapiji. Znanstveno utemeljenih metod v psihologiji je zelo malo: zlasti kognitivno-vedenjska terapija in njene smeri so najbolj raziskane do danes. Vse ostalo je slabo raziskano ali pa sploh ni raziskano.

Nisem mogel najti niti ene študije o varnosti in učinkovitosti konstelacij za PTSP, depresijo in delo z žrtvami nasilja (vključno z nasiljem v družini, saj vključuje ogromno posilstev). Vse, kar sem lahko našel, so posamezne študije na dokaj majhnih vzorcih na splošno zdravih ljudi. Zdi se, da imajo zdravi ljudje koristi od ozvezdij, ki jih vidim kot duhovne izkušnje in ne kot resna terapevtska orodja.

Situacija z [Elena] Veselago je situacija z guruizmom. Ljudje zaupajo njenim besedam, ne da bi jih podvrgli kakršni koli kritiki ali jih preizkusili, in dobimo, kar dobimo: veliko ljudi, ki začnejo kriviti žrtve in v žrtev iščejo posilitelja. Tudi tiste konstelacije, ki obstajajo v psihološki skupnosti, imajo drugačen pogled na ta problem.

Po podatkih WHO je vsaka tretja ženska doživela nasilje. Kaj je potem narobe s skoraj milijardo žensk? Kakšno takšno lastnino lahko imajo, razen da so bili ob napačnem času na napačnem mestu, v bližini pa je bil posiljevalec, ki se je odločil to izkoristiti? Vsi poskusi, da bi z ženskim vedenjem razložili, da je bila posiljena, so po mojem mnenju moralni zločin, ker podpirajo obtoževanje žrtev. Njeno telo ni moglo reči da, nihče se ne odloči za posilstvo.

V resnici se nasilje ni zgodilo zato, ker je na "polju" nekaj narobe, ampak preprosto zato, ker je zelo razširjeno - ne glede na to, ali je ženska samozavestna ali ne, ali je oblečena "pravilno", ali vzpostavlja stik z očmi …. Nobenega takega vedenja ni, razen da se zaprete v grad in ne komunicirate z nikomer, kar bi vas zagotovo zaščitilo pred nasiljem.

Kot del pristopa, ki temelji na dokazih, obstajajo študije kognitivno-vedenjske terapije za žrtve nasilja v družini. Tam lahko razpravljate o trdnosti dokazov, kakovosti raziskave, vendar nekako obstajajo študije, čeprav majhne, ki kažejo, da [ta pristop] pomaga ženskam, da ne bodo ponovno prizadete v istem razmerju ali v novih odnosih.

Leta 2011 je bila objavljena publikacija, ki je prvič preučila povezavo med zmanjšanjem PTSP in depresijo z zmanjšanjem epizod medosebnega nasilja nad prijavljenimi ženskami (govorimo o fizičnem, spolnem, čustvenem in ekonomskem nasilju. - Pribl. TD). Študije so pokazale, da če ženska začne okrevati, se njen PTSP in depresija zmanjšata, to zmanjša tveganje ponovne žrtve.

Če pa ženski rečejo, da je sama kriva, bo to le poslabšalo njeno duševno stanje. Znajde se v začaranem krogu: najprej je zlorabljena, v zvezi s tem razvije depresijo in PTSP, nato pa motnje same povečajo tveganje, da bo spet žrtev. Obstaja domneva, da je mehanizem naslednji: nasilje, ki je bilo pred duševno motnjo, vodi v opustošenje, odmaknjenost, pomen teh simptomov je obvladovanje bolečine in travme. Takšna "čustvena anestezija" zaduši odzive na signale nevarnosti in se lahko pojavi tako, da se ženska ne odzove na znake nevarnosti v medosebnih odnosih. Posledice PTSP, kot sta jeza in čustvena neurejenost, lahko same po sebi vodijo v več konfliktov v odnosih in tako pomenijo večje tveganje medosebnega nasilja.

Psihoterapija bi morala biti sekundarna, zakoni bi morali odigrati ključno vlogo - zaščita pred državo, policijo, zavetišči (zavetišča za ženske. - pribl. TD), zaščitni red. Osredotočiti se moramo na preventivne ukrepe, narediti vse, da se nasilje ne bi zgodilo. Dokler bodo pri nas pri pomoči žrtvam nasilja vključeni le psihoterapevti, bodo ljudje še naprej umirali. Psihoterapijo lahko izvajate kolikor želite, potem pa se agresor lahko mirno vrne na svoj dom, kjer živijo njegova žena in otroci, in počne vse, kar hoče, in za to ne bo dobil nič.