Pravljica "Ljubezen"

2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53

Pravljica "Ljubezen"

V gozdu je bilo tiho, a nočna ptica, ki je sedela na veji stare smreke, je bila prestrašena s čudežem nenavadno glasnega glasu. Pihal je lahek vetrič, ki je nežno zamajal krošnje iglavcev-listavcev. Drevesa so že spala, ko je svetloba zvezd padla z neba na liste mlade praproti in se razcepila na dve veliki kapljici neznane svetleče snovi. Kapljice so trepetale na temno zelenih listih in se, odsevane drug v drugem, spremenile v dve nezemeljski bitji. On in ona sta lepa, krhka vilina s prosojnimi krili. Pogledal je naravnost v njene nebeško modre oči in Njeno drobno srce je v prsih utripalo kot ptica v kletki, ki je pričakovala svobodo in želela pobegniti iz ujetništva.

- LJUBEZEN, - je zavpila nočna ptica v krošnji macesna. Iztegnil je dlani k njej in proti njemu je naredila protinapad. Še vedno je treba premagati le centimeter, tako da so njihova telesa združena v ljubezenskem plesu, a nenadoma je prišel pih vetra, ki jim je razdelil dušo in male vilenjake odpeljal na različne strani gozda. Letela je po nebu, se spomnila njegovih poševnih rjavih oči in jokala. Ni se mogla upreti vetru z močjo malega vilina in je le vestno zložila krila in se predala volji usode.

Odletel je v nasprotni smeri in solze ločitve so se mu v majhnih biserčkih skotalile po licih. Vendar se ni ponižal. Njegovo srce je gorelo od ljubezni do nje in prisegel je bogu nočnega neba, da jo bo našel.

Dolgo je taval po gozdu. Preletel je pol poti po svetu. Toda nikoli je ni srečal. Prepoznal jo je v neznancih, jim pripisal njene lastnosti in se jih celo nekaj časa celo zaljubil, potem pa je bil razočaran in spet odšel iskat svojo ljubljeno.

5 let kasneje.

Bolečina zaradi ločitve in obupa je v njegovem srcu zvenela bolj utišano, a nikoli ni popustila.

"LJUBEZEN" - nočna ptica je v sanjah še kričala in mu ni dovolila pozabiti tistega, ki je bil izgubljen del sebe. V njegovih rjavih poševnih očeh se je usedla žalost.

Nekoč so skupaj s prijateljem, sivim pajkom na tankih nogah, igrali svoje fantovske igre na jagodnem travniku, skakali z jagodičja na jagodičje in tekmovali v hitrosti in spretnosti. V nekem trenutku je Elf izgubil svojega prijatelja iz vida, a ko se je ozrl, je na bližnjem jagodnem grmu zagledal tistega, ki ga je nekoč izgubil. Pajek je vztrajno držal njene dlani v njegovih tacah in ji na hitro priznal svojo ljubezen, se ji priklonil in zamahnil na svojih tankih nogah. Njen mehak, debel hrbet se je včasih spuščal čez tace, nato pa nenadoma pristal in pritisnil trebuh na list jagode. Zavil je svoje mreže in jo očaral s svojim urokom. Zdelo se je, da jo je osamljenost zmešala, kot otroka. Svoje tanke roke je iztegnila k pajku in on jo je hitro zavil v svoj smrtonosni objem.

Srce Elfa je prebodla bolečina obupa, pomešana z veseljem ob srečanju in ljubosumjem. Pajek je bil njegov najboljši prijatelj in večkrat sta si pomagala v nevarnih situacijah.

"Kaj storiti? Daj svojemu ljubljenemu pajku in žrtvuj ljubezen? Ali pajka ubij in uniči predano prijateljstvo?" - izbira za Elfa ni bila lahka.

In zdelo se je, da jo je spogledovanje odneslo in ga še vedno ni opazila. In zaradi tega je v njegovi duši zorela napačna odločitev. Upal si je priti gor in jo tiho pozdraviti. Obrnila je svoje nebeške oči k njemu in prepoznala svojega ljubljenega. Srce ji je spet zaigralo v prsih, a roko je močno stisnila pajkova šapa.

"LJUBEZEN!", - je spet zajokala nočna ptica, ki je letela nad njihovimi glavami, a v istem trenutku je z enim skokom figura pajka razdelila njihova prosojna telesa in stala med Njim in Njo.

"Ona je moja," je pajek siknil prijateljici in jo povlekel v svojo jazbino. Vilenjak je bil pripravljen dati življenje zanjo, a svojega prijatelja ni hotel ubiti. Odločil se je, da si bo vzel čas za razmislek in se upokojil globoko v gozd, da bi sprejel najpomembnejšo odločitev v svojem življenju.

Medtem jo je pajek zapletel z mrežami in jo pustil pri miru brez svetlobe ali vode v temni luknji. Spustila je krila in bila zelo depresivna. Mislila je samo na svojega ljubljenega in ga klicala v sanjah in molitvah. Sploh ni upala, da ji bo oprostil njeno izdajo. Odpustil pa ji je, ker je iskreno ljubil in razumel vse zvoke njene duše.

Medtem se je pajek zabaval s pajki, tkal nove mreže, vendar je ni izpustil iz svoje luknje.

Vilenjak je videl vse laži svojega prijatelja in nato se je odločil, da se bo lotil obupanega dejanja. Pajka ni hotel ubiti, saj je bilo njegovo srce plemenito in čisto.

Nekega večera, ko se je pajek, ki je popil pijan regratov nektar, zabaval s svojimi prijatelji, se je Elf odpravil v njegovo luknjo. Njegova krila in dlani, prebodeni z mesečino, so osvetljevali utesnjeno zemeljsko jamo, kjer je njegova ljubljena klonila, zapletena v srebrno nit pajčevine. Brez besed je pritisnil ustnice na njene ustnice, prvič začutil okus njenega poljuba, cvetlični vonj njenih svilenih las in toplino njenega krhkega telesa.

"Ti si moja, samo moja," ji je zašepetal in jo osvobodil obveznic ter ji roke in noge pokril s strastnimi poljubi. Na njegove občutke se je odzvala z vsako celico svojega bitja. Z roko v roki sta prišla na površje.

- LJUBEZEN, - je nenadoma zajokala nočna ptica in zašumela s krilom nad glavo. In od rahlega vetra so se kot prvič znašli na širokem listu mlade praproti. Prežeta z zvezdno svetlobo, iz katere je bilo tkano njihovo telo, sta se gledala v oči. Sreča je preplavila njihove duše. Tokrat med njima ni bilo ovir.

"Povej mi svoje ime," je rekla s tišim glasom.

- Moje ime je Lunin sin.

Nasmehnila se mu je s svojim čarobnim nasmehom, v katerem je brez besed prebral vse, kar mu je hotela povedati, a od presežka občutkov ni mogla.

Takoj, ko so izgovorili svoja imena, je spet zapihal veter in dve svetlobni snovi sta se združili v eno. Tokrat je veter dvignil kapljico zvezdne svetlobe in jo odnesel v nebo v smeri zvezde Mizar iz ozvezdja Velike medvedke. Med vilinci, kot so oni, je bil njihov dom - čist in svetel, prijazen in vdan, ljubeč in cel.

Na Zemlji niso imeli drugega za početi.

Srečno so živeli v nebesih in vsak dan so molili k Bogu za tiste, ki so ostali na zemlji: za pajka, nočno ptico, mlado praprot, veter in jagodni travnik ter za LJUBEZEN.