Predpostavke O Predbesednih Vidikih Oblikovanja Spolne Identitete

Video: Predpostavke O Predbesednih Vidikih Oblikovanja Spolne Identitete

Video: Predpostavke O Predbesednih Vidikih Oblikovanja Spolne Identitete
Video: Математика 1, Вежбе 10.1 Непрекидност, мало о, велико О, ~ 2024, Maj
Predpostavke O Predbesednih Vidikih Oblikovanja Spolne Identitete
Predpostavke O Predbesednih Vidikih Oblikovanja Spolne Identitete
Anonim

Posamezna samoodločba osebe o svojem položaju v sistemu meritev, moškega in ženskega, moškega in ženskega, odraža njegovo spolno identiteto. Spolna identiteta je pojav na več ravneh. Temelji na biološki podlagi, ki je postavljena v času spočetja in določa spolne anatomske, morfološke in fiziološke značilnosti. Po rojstvu se nanj gradijo družbeni, psihološki in kulturni vplivi. Ker pa spol po J. Moneyju in R. Stollerju sprva nima duševne zastopanosti, je proces identifikacije spola izključno postnatalni in je v večji meri odvisen od družbeno-psiholoških dejavnikov [3, 4].

Po predpostavki R. Stollerja se spolna identiteta oblikuje okoli jedra, ki ga položi eno ali dve leti starosti in določa osnovni zavestni in nezavedni občutek sebe kot moškega ali ženske skozi vse nadaljnje življenje. Poleg tega starost nastanka jedrske spolne identitete izključuje vpliv kastracijske tesnobe ali zavisti na penisu kot temeljnega procesa obdobja edipovskega spopada. J. Money je opozoril, da se spolna identiteta v predgovornem obdobju razvoja razlikuje. M. Mahler in sodelavci so predlagali, da ponos fantov v penisu in telesni narcizem deklet izvirajo iz analne faze [2].

Med dejavniki, ki določajo jedrsko spolno identiteto, je R. Stoller izpostavil strukturo genitalij ob rojstvu, ki služi kot podlaga za predpisovanje enega ali drugega spola dojenčku in vpliva na oblikovanje njegovega primitivnega telesnega ega in občutka samozavesti, kot pa tudi zavestne in nezavedne interakcije v matrici mati-dojenček. Slednje so posledica nezavednih pričakovanj matere glede spola otroka, posebnosti njene osebne spolne identitete, obsega libidinalne in frustracijske obremenitve v diadi mati-otrok, pa tudi narave odnosa matere do otroka oče.

Tako sta vodilna dejavnika pri oblikovanju jedra spolne identitete zgodnje telesne izkušnje in nezavedna komunikacija z mamo oziroma bolje rečeno vpliv nezavedne matere na nediferencirano psihosomatsko matrico dojenčka.

J. McDougall meni, da je materino nezavedno najzgodnejša zunanja resničnost otroka. Strukturirajo jo lastne otroške izkušnje in zaznave ter odnos z otrokovim očetom. To skupaj določa naravo materinega ravnanja z otrokovimi genitalijami in spodbuja razvoj njegovega telesnega ega, jaza in spolne identitete v smeri sinteze ali konflikta [1].

Po mnenju J. McDougalla v procesu zgodnje diferenciacije otrokove psihosomatske matrice igrajo pomembno vlogo fantazije matere o penisu, ki se na otroka nekako prenašajo z barvo čustvene in otipne interakcije z njegovimi spolovili, ne glede na spolu. Libidno nabito, narcistično povečuje podobo penisa v teh fantazijah "vlaga" v dojenčka ne le zadovoljive objektne odnose z moškimi, ampak tudi zadovoljstvo z lastno spolno identiteto in telesno realnostjo matere. Če je v materinem nezavednem penis brez libidinalne obremenitve, lahko psihična predstavitev materinega spola postane prikaz brezmejne praznine, sam penis pa prikaz nečesa idealiziranega, nedostopnega za željo in identifikacijo, ali močan uničujoč in strašljiv delni predmet.

S tem v mislih si bom dovolil domnevati, da je dojenček že v simbiotični fazi razvoja že vključen v nezavedne trikotne odnose, prototipi delno specifičnih spolov pa so prevedeni v njegovo psihosomatsko matriko: vagino in penis ki pripadajo "tretji". Iz te predpostavke izhaja, da morda na ta način v nezavednem otroku, skupaj z dobrimi in slabimi dojkami, nastanejo primitivne podobe penisa in nožnice (libidinalne ali frustrirajoče), ki povzročajo zgodnje izkušnje edipske narave. Poleg tega je ne glede na spol dojenčka duševna biseksualnost med drugim posledica vpliva materinega nezavednega, obremenjenega s objektnimi odnosi.

Predvidevam tudi, da se vzporedno z razvojem podobe lastnega telesa dojenčka v tesni komunikaciji z materjo oblikujejo primitivne predstave o podobi telesa drugega, ki imajo komplementaren ali skladen značaj.

Razvoj otrokove notranje predstave otrokove telesne resničnosti, vključno z njegovo spolno cono, skupaj z idejami / fantazijami o telesni resničnosti matere in očeta kot tretjine, so sestavni sestavni deli in znanilci splošne utrditve lastnega jaz in podobe drugih, katerih končna zasnova se dogaja že v obdobju edipovskega spopada.

Če povzamemo zgoraj navedeno, lahko domnevamo:

  1. Matično nezavedno deluje kot vir prototipov spolno specifičnih delnih predmetov za dojenčkovo nediferencirano psihosomatsko matriko.
  2. Razvoj telesnega ega v nezavednem otroku srečuje prototipe teh spolno specifičnih delnih predmetov in jih vključuje v telesno realnost.
  3. Narava bodočega zadovoljstva s svojo telesno resničnostjo je določena s stopnjo libidinalne ali anti-libidinalne obremenitve spolno specifičnih delnih predmetov v nezavedni materi.
  4. Dojenčkove miselne predstave o njegovem lastnem telesu se razvijajo skupaj s predstavitvami materinega telesa in vključevanjem njenih fantazij o očetovem telesu, ki so komplementarne ali skladne z otrokovo telesno resničnostjo.
  5. Jedro spolne identitete je oblikovano na podlagi fantazij o združljivosti lastnega telesa s telesom drugega (matere ali očeta).

Seveda so poskusi dojemanja najzgodnejše, predbesedne, psihične resničnosti večinoma špekulativni. Toda psihoanalitično razumevanje primarnih procesov identifikacije spolov je potrebno za oblikovanje popolnejše slike o edipovskem obdobju, ki je pomembno za oblikovanje identitete. Poskušal sem opozoriti na spolne vidike prtljage, s katerimi otrokovo nezavedno vstopi v edipalno obdobje, v upanju, da bodo rezultat razprave bolj pravilne in razumne formulacije.

Literatura:

  1. McDougall J. Teatri telesa: Psihoanalitični pristop k zdravljenju psihosomatskih motenj. - M.: Kogito-Center, 2013.- 215 str.
  2. Mahler M., Pine F., Bergman A. Psihološko rojstvo človeškega dojenčka: Simbioza in individuacija. - M.: Kogito-Center, 2011.- 413 str.
  3. Money J., Tucker P. Spolni podpisi o tem, kako biti moški ali ženska. - London: ABACUS, 1977.- 189 str.
  4. Stoller R. Spol in spol: razvoj moškosti in ženskosti. Način dostopa:

Priporočena: