Etična Načela V Dobi Interneta (kaj Bi Pričakoval Od Psihologov In Psihoterapevtov)

2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53

Nekega dne so se ZDA odločile izumiti mrežo, ki bi lahko preživela jedrsko vojno. V ta namen so najeli pametne razvijalce, ki so razvili digitalni prenos podatkov, ki je postopoma prešel v uporabo ljudi po vsem svetu. Ne bo glasno reči, da je prihod interneta spremenil ves svet, ki nikoli več ne bo takšen, kot je bil prej. Z izumom interneta se je začelo pojavljati neverjetno veliko težav, tudi tistih, povezanih z ohranjanjem osebnih podatkov. Če so prej v sovjetski družbi govorili, da ni osebe brez papirja, se zdaj včasih zgodi, da ko zapisi o osebi izginejo iz računalniških baz, oseba ne more dokazati, da je to on. Ustvarjalci so na primer v znanem filmu "Mreža" jasno povedali, kako enostavno je zamenjati podatke in s tem s spreminjanjem podatkov v omrežju spremeniti način, kako svet gleda na osebo. Ljudje so hitro spoznali, da ste na internetu lahko kdorkoli, bolje rečeno ne "biti", ampak "videti". Spreminjanje okolja zahteva spremembo tudi dela terapevtov.

Ob takšnih globalnih spremembah v svetu je pomembno, da ostanemo pozorni in upoštevamo vse nianse, s katerimi se lahko srečuje terapevt pri delu s stranko v tem novem svetu, ter ohranimo moralna in etična načela, da bi stranki pomagali, in mu ne škodi, namesto da mu pomaga. Na žalost je pojem etičnih načel precej nejasen, čeprav obstaja veliko ustvarjenih kodeksov in napisanih člankov na to temo. Ta članek bo preučil osnovna etična načela in dileme, povezane z njimi v kontekstu uporabe interneta.

Kaj je etika?

Etika (grško ἠθικόν, iz starogrškega ἦθος - etos, "naravnanost, običaj") je filozofska disciplina, katere tema sta morala in etika.

Sprva je bil pomen besede etos skupno stanovanje in pravila, ki jih je ustvarila skupna skupnost, norme, ki združujejo družbo, premagovanje individualizma in agresivnosti. Ko se družba razvija, se ta pomen dopolnjuje s preučevanjem vesti, dobrega in zla, sočutja, prijateljstva, smisla življenja, samopožrtvovanja itd. Koncepti, ki jih je razvila etika - usmiljenje, pravičnost, prijateljstvo, solidarnost in drugi, vodijo moralni razvoj družbenih institucij in odnosov.

V znanosti etiko razumemo kot področje znanja, morala ali etiko pa preučujemo. V živem jeziku tega razlikovanja še vedno ni. Izraz "etika" se včasih uporablja tudi za označevanje sistema moralnih in etičnih norm določene družbene skupine.

Izpostavljeni so naslednji problemi etike, ki so zelo eksistencialni:

Problem meril dobrega in zla, kreposti in slabosti Problem smisla življenja in namena osebe Problem svobodne volje Problem mora, njegova kombinacija z naravno željo po sreči

Lahko rečemo, da je etika v veliki meri posledica izobraževanja in zaključkov, ki izhajajo iz življenjskih izkušenj. In etika dela psihologa temelji na univerzalnih človekovih moralnih in etičnih vrednotah.

Načelo spoštovanja in nepristranskosti

Psiholog vedno izhaja iz spoštovanja osebnega dostojanstva, človekovih pravic in svoboščin, Načelo spoštovanja vključuje spoštovanje dostojanstva, pravic in svoboščin posameznika.

Terapevt obravnava ljudi z enakim spoštovanjem, ne glede na njihovo starost, spol, spolno usmerjenost, narodnost, pripadnost določeni kulturi, narodnost in raso, vero, jezik, socialno-ekonomski položaj, telesne sposobnosti in druge razloge.

Seveda psiholog ni nadčloveški, zato vsi terapevti ne morejo delati in pomagati vsem. Etični problem je prostovoljno umikanje od občutka nezmožnosti pomoči ali pristranskosti glede rase, spolne usmerjenosti ali drugih vprašanj, povezanih s strankami. Opozoriti je treba, da je treba psihološko samouničenje zaradi navzkrižja vrednot in interesov opraviti na občutljiv in neškodljiv način, ki ne ponižuje dostojanstva stranke.

Poleg tega je s prihodom interneta, ko so vsi postali tako odprti in svobodni, da delijo svoje življenjske poglede in stališča, pomembno, da se terapevt spomni, da z vidika etike nima pravice izraziti stališča, ki diskriminirajo druge ljudi, ter agitirajo na kakršna koli dejanja proti drugim ljudem v javnem prostoru. Nato se specialist iz psihologa spremeni v javnega agitatorja ali koga drugega, vendar ne more ohraniti svoje psihoterapevtske funkcije kot katalizatorja terapevtskih procesov.

Tako lahko navedemo primer, ko je v nekaterih razvitih državah sodnike, ki obravnavajo primere spolnih kaznivih dejanj, diskvalificirati, če se na njihovih družbenih omrežjih najde material (video, fotografija, objava, všeček itd.), Ki nekako spodbuja spolna dejanja …. Iz tega je takoj sklenjeno, da niso sposobni biti nepristranski v odnosu do storilca in žrtve, zato ne morejo izreči kazni, ki ustreza kaznivemu dejanju. Toda v zvezi s psihologom to ne velja le za en vidik življenja, saj stroka predvideva, da se psiholog ukvarja s popolnoma različnimi ljudmi. Zato je treba upoštevati, da nobena oseba na nobeni točki ne more biti diskriminirana. Ker je naloga terapevta pospešiti proces individualne izbire, pa tudi pomagati in podpirati osebo v težkih življenjskih situacijah, vsakršno nagnjenost stranke k določeni odločitvi, obsodbo stranke zaradi njene rase, narodnosti, spolne usmerjenosti, vera in drugo sta globoko neetična. Psiholog se je dolžan izogibati dejavnostim, ki lahko privedejo do diskriminacije stranke ali katere koli skupine ljudi iz kakršnih koli razlogov. Egzistencialni psiholog je dolžan spoštovati vsako človekovo izbiro glede življenja stranke, zato kampanja za ali proti kateremu koli stališču vključuje etično dilemo. Zato, ko so vrednote samega psihologa v nasprotju z vrednotami stranke in hkrati tega spora ni mogoče rešiti, ima psiholog pravico, da stranko po posvetovanju zavrne, pri tem pa ne omalovaži dostojanstva stranke. Vendar psiholog nima pravice javno obsojati vrednot drugih ljudi, tudi v internetnem prostoru, in agitirati skupine ljudi proti ali za vrednote, povezane z vero, narodnostjo, spolno usmerjenostjo, raso in drugimi lastnostmi skupin ljudi. Zapomnite si tudi to. če stranka potrebuje nujno psihološko pomoč, jo mora psiholog zagotoviti. Če stranki zavrnejo nujno psihološko pomoč, ker psiholog ni sprejel rase, narodnosti, spolne usmerjenosti, vere in drugih značilnosti stranke, se v nekaterih državah kaznuje s prekinitvijo licence (prikrajša se mu za možnost posvetovanja) za obdobje, ki ga določi sodišče. Ker takšne zakonodaje ni, ta problem spada v kategorijo moralno -etičnih, ostaja na vesti psihologa in skupnosti, ki ji psiholog pripada.

Zaupnost

Psiholog mora zagotoviti, da je dostojanstvo in dobro počutje stranke varovano ter da so podatki zaupni.

Psiholog ne sme iskati informacij o stranki, ki presegajo poklicne naloge psihologa. Z drugimi besedami, psiholog se s stranko sreča le na določenem mestu (ali spletnem prostoru), ki je namenjen posvetovanjem in določenemu številu ur na teden, na kar so se s stranko dogovorili pri sestavi pogodbe. Psiholog ne more iskati dodatnih informacij o stranki na internetu in vzpostaviti stik s stranko na družbenih omrežjih. Hkrati je vredno upoštevati, da so se z razvojem tehnologije pojavili načini svetovanja z uporabo različnih internetnih virov. Tu je vredno razmisliti o možnostih in izbiri stranke in psihologa, kateri vir uporabiti in kako zaščititi podatke, ki jih stranka posreduje med sejami, pred razkritjem tretjim osebam. Vedno se je treba spomniti, da vseh podatkov, ki so prišli v internetni prostor, nikoli ne moremo 100% zaščititi pred nadaljnjo distribucijo in prenosom tretjim osebam.

Podatki, ki jih psiholog pridobi v procesu dela s stranko na podlagi zaupanja vrednega odnosa, niso predmet namernega ali naključnega razkritja izven dogovorjenih pogojev. To pomeni, da stranka zaupa psihologu in tu je etični problem, kako psiholog razpolaga z informacijami, ki mu jih stranka zaupa. Psiholog je dolžan hraniti podatke zaupne. Zaupnost je lahko kršena le v številnih posameznih primerih, na primer v nevarnosti za stranko samo ali druge ljudi. Če psiholog prejme informacije o dejanjih, povezanih z izvršitvijo kaznivega dejanja (so že zaključena ali načrtovana), je to dolžan prijaviti organom pregona.

Posebej bi rad izpostavil pravilno ravnanje s temi informacijami pri stranki sami. Podatki, na primer o različnih življenjskih dogodkih, pogledih, navadah, odnosih, spanju, hrani in drugih povsem drugačnih informacijah, ki jih stranka posreduje psihologu, so vsekakor zelo pomembni, lahko pomagajo psihologu pri terapevtskem delu s stranko. Etični problem je v načinu, kako psiholog uporablja informacije, ki jih posreduje stranka. To pomeni, da se včasih kljub dejstvu, da informacije niso bile razkrite tretjim osebam, uporabljene za druge namene. Na primer, psiholog lahko uporablja nepoštene metode, kot je manipulacija. Primer lahko navedemo na podlagi izkušenj pri delu z žrtvami spolnega nasilja. Če so žensko posilili njeni znanci, potem v postopku, vključno s pravnimi postopki, posiljevalec v prisotnosti tretjih oseb žrtvi da jasno vedeti, da o njej veliko ve. Začne na primer pogovor o svojih navadah, knjigah, dnevni rutini. Hkrati mu ni mogoče očitati, da jo je užalil ali načeloma naredil nekaj narobe. Hkrati pa žrtev doživlja ponavljajoče se travmatizacije, ker je nanjo močan psihološki pritisk. Tako lahko nekateri neetični psihologi v tem kontekstu uporabijo informacije, ki jih je prejel od stranke, ko so sami s stranko, se srečujejo z njo na drugem mestu ali v spletnem prostoru. V spletnem prostoru stanje še poslabša dejstvo, da se število prič in stopnja ranljivosti strank povečujeta. Tudi če je bila v dialogu omenjena podrobnost, ki se je pojavila šele med interakcijo med stranko in psihologom, se klient počuti kot žrtev skupinskega posilstva. Ko stranka zaupa, postane ranljiva za psihologa, zato se pri ranljivosti in drugih namenih ta ranljivost uporablja nesramno in nespretno. Posledice takšnega zdravljenja so lahko zelo različne.

Nenadzorovano shranjevanje podatkov, pridobljenih med izvajanjem terapije, lahko škoduje stranki, psihologu in družbi nasploh. Postopek ravnanja s podatki, pridobljenimi v študijah, in postopek njihovega shranjevanja je treba strogo urediti.

Poleg tega je treba opozoriti, da je naročnik odgovoren tudi za ohranjanje zaupnosti. Stranka je obveščena, da mu ni priporočljivo podrobno opisovati dogajanja na terapevtskih sejah drugim ljudem v pogovorih ali v spletnem prostoru. Načelo zaupnosti velja tudi za informacije, ki jih prejme naročnik.

Psiholog nima pravice vstopiti v dvojni odnos s stranko

Če je psiholog v kakršni koli povezavi s stranko (dela v isti organizaciji, skupaj študira, je sorodnik, je na kakršen koli način odvisen drug od drugega), terapija ne more biti uspešna in zaradi navzkrižja interesov ne more biti dovolj etična. Psiholog naj stranko napoti k drugemu terapevtu ali zavrne terapijo s to stranko.

Prav tako je treba opozoriti, da se lahko po začetku terapije pojavi možnost dvojnega odnosa s stranko. To se zgodi, ko stranka ali psiholog poskuša preseči meje poklicnega odnosa. Na primer, naročnik in psiholog nista omejena v komunikaciji s časom, ki je namenjen seji, ampak še naprej komunicirata o strankinem problemu in ne le v drugih časih, okoljih ali v internetnem prostoru, pa tudi vzpostavljata druge odnose, ne omejeno na terapevtske, pa tudi na primer v situaciji, ko psiholog izkorišča strankin status in sprejema druge stvari kot plačilo, in ne denarja.

Dogaja se, da se komunikacija med psihologom in stranko nadaljuje na internetu na forumih, klepetih ali v družabnih medijih. omrežij. V situaciji, ko stranka postane »prijatelj« terapevta v družbi. omrežij, za stranko in terapevta pa so na voljo druge dodatne informacije, ki presegajo obseg terapevtskih sej. Takšne informacije so lahko fotografije, všečki, ponovne objave in druga dejanja na družbenih omrežjih. Terapevt in stranka imata lahko popačena mnenja drug o drugem, lahko pa razkrijejo tudi neželene osebne podatke.

To lahko močno vpliva na potek terapije, na dojemanje stranke s strani terapevta in na dojemanje terapevta s strani stranke. V takšnih okoliščinah se pojavi problem dvojnih odnosov in problem ohranjanja zaupnosti osebnih podatkov. Da bi se izognili takšnim težavam, ne smete vstopiti v spletni odnos s stranko na družbenih omrežjih, pa tudi slediti samoizražanju sebe kot osebe in terapevta na profilih v družabnih medijih. Z drugimi besedami, če se imenujete eksistencialni terapevt, bi morali kot eksistencialni terapevt živeti življenje z vrednotami in načeli eksistencialnega terapevta, vključno s spletnim prostorom, ki je sestavni del našega sodobnega življenja.

Zavedanje strank

Naročnika je treba obvestiti o namenu dela, o uporabljenih metodah in načinih uporabe prejetih informacij. Delo s stranko je dovoljeno le, če je stranka dala informirano privolitev za sodelovanje pri njej. Če naročnik ne more sprejeti odločitve o lastnem sodelovanju pri delu, morajo takšno odločitev sprejeti njegovi zakoniti zastopniki.

S stranko je treba skleniti pisno ali ustno pogodbo, v kateri morajo biti jasno navedeni pogoji terapije, odgovornosti terapevta in stranke. Vključno z dogovorom o višini plačila za terapijo, kraju, številu ur in sej.

Psiholog mora stranko obvestiti o vseh pomembnih korakih ali ukrepih zdravljenja. V primeru bolnišničnega zdravljenja mora psiholog stranko obvestiti o možnih tveganjih in o alternativnih metodah zdravljenja, vključno z nepsihološkimi.

Psiholog lahko naredi video ali zvočne posnetke posvetovanja ali zdravljenja šele po pridobitvi soglasja stranke. Ta določba velja tudi za telefonske pogovore in izbrana sredstva komunikacije (vključno s spletnimi sredstvi, kot so Skype, WhatsApp, telegrami, klepeti v družabnih omrežjih). Psiholog lahko dovoli seznanjanje tretjih oseb z video, avdio posnetki in drugimi posnetki pogajanj in posvetov šele po pridobitvi soglasja stranke.

To velja tudi za jemanje primera za nadzor. Stranko je treba obvestiti, da bodo o njenem primeru razpravljali z drugimi strokovnjaki, in dati soglasje. Tudi pri oddaji primera v nadzor mora terapevt narediti vse, da identiteta stranke ne bo identificirana, pri tem pa upoštevati vse pogoje zaupnosti.

Stranka mora biti v razumljivi obliki obveščena o ciljih, značilnostih terapije in možnem tveganju, nelagodju ali neželenih posledicah, da se lahko samostojno odloči za sodelovanje s psihologom. Terapevt mora sprejeti vse potrebne varnostne ukrepe, da zagotovi varnost in dobro počutje stranke ter zmanjša možnost nepredvidenih tveganj.

Načelo odgovornosti

Psiholog se mora zavedati svojih poklicnih in znanstvenih obveznosti do svojih strank, do strokovne skupnosti in družbe kot celote. Terapevt bi si moral prizadevati izogniti škodi, odgovarjati za svoja dejanja in kolikor je mogoče zagotoviti, da se njihove storitve ne zlorabljajo. Psiholog je odgovoren za to, da stranki omogoči prejemanje pomoči ter za začetek in prekinitev terapije, kot ji naroči stranka. Z drugimi besedami, ne začnite terapije, če za to ni razloga, in pravočasno zaključite terapijo, če obstajajo razlogi. Takšni razlogi so lahko: psihološko stanje stranke, zahteva stranke, življenjski pogoji itd. Če psiholog sklene, da njegova dejanja ne bodo privedla do izboljšanja bolnikovega stanja ali predstavljala tveganja za stranko, mora intervencijo ustaviti. Psiholog naj se drži le odločitve o kraju terapije, izbrane skupaj s stranko. Na primer, ne nadaljujte terapevtske seje na koncu seje in ne nadaljujte seje iz oči v oči v internetu v obliki dialogov na družbenih omrežjih.

Na koncu bi rad opozoril, da če je psihologa mučila prisotnost moralnih in etičnih težav, je to že zelo dober znak. Pomembno je, da specialist vzdržuje visoko stopnjo refleksije in kritike v zvezi s samim seboj, da se spomni meja svoje odgovornosti pri terapiji, pa tudi možnost osebne terapije in nadzora.

Reference:

2. Guseinov AA Etika // Nova filozofska enciklopedija / Inštitut za filozofijo Ruske akademije znanosti; Nat. družbeno-znanstveni. sklad; Prejšnja znanstveno-izd. Svet V. S. Stepin, namestnika predsednika: A. A. Guseinov, G. Yu. Semigin, uč. sek. A. P. Ogurtsov - 2. izd., Rev. in dodaj. -M.: Mysl, 2010.-ISBN 978-5-244-01115-9.

3. Razin A. V. Etika: Učbenik za univerze, str.16

4. Etični kodeks Ruskega psihološkega društva