Je Sebičnost Dobra?

Video: Je Sebičnost Dobra?

Video: Je Sebičnost Dobra?
Video: Joe Dassin "Et si tu n'existais pas" | Archive INA 2024, Maj
Je Sebičnost Dobra?
Je Sebičnost Dobra?
Anonim

Je sebičnost dobra ali slaba? In kaj je sploh sebičnost? Obstaja tako smešen izraz: "Egoist je oseba, ki razmišlja o sebi, namesto da bi mislila name." Zakaj je slabo razmišljati o sebi? Če bi me napadel bandit, bi moral misliti na njegove interese in ne na svoje? Ali v poslu - ali bi moral razmišljati o konkurenčnih interesih? Ali pa je sebičnost nekaj drugega?

Po mojem mnenju sebičnost ni, ko človek najprej pomisli nase in na svoje interese, ker je to le normalno, ampak ko drugih ljudi sploh ne upošteva. Ko se je človek iz nekega razloga tako oblikoval, da mu je to težko.

Na primer, če vsi že od otroštva skačejo okoli otroka in zadovoljujejo vsako njegovo muhavost, nikoli pa mu ne pojasnijo, da so starši morda utrujeni ali pa imajo svoje interese. In otrok takšne veščine sploh ne razvije - nekako preveriti pri drugih ljudeh. In potem se izkaže takšna oseba, ki je iskreno zmedena - zakaj me žena zapusti? Vse mi ustreza. Kaj pa, če kričim in me ne zanima njeno mnenje? Tako sem, naj me sprejme takšnega, kot sem.

Druga možnost je bolj zanimiva. To so ljudje, ki iskreno verjamejo, da jih življenje tako muči in ves čas za nekoga nekaj naredijo - to se trudim za otroke in bi mi morali biti hvaležni.

Na primer tašča, ki je prišla na obisk in začela vzpostavljati svoja pravila. In posodo, ki jo operete na napačen način, pripomočke pa morate vzeti od otrok - to je škodljivo, spat morate iti ob 10. in ne gledati televizije, potem pa ne delate enako. In če ji začnejo govoriti, da to ni dovoljeno, da imamo lastne predstave o tem, kako bi morali živeti, je iskreno užaljen, saj po njeni zamisli zanjo skrbi, oni pa so nehvaležni egoisti, ne želijo računati z njo.

Ta vrsta egoista se oblikuje na drugačen način. V tem primeru, nasprotno, otrokovi interesi niso bili upoštevani, ampak so ga obilno kritizirali. In v sebi ima oblikovanega takega notranjega kritika, s katerim se nenehno preverja. Ker se njegovi interesi niso upoštevali, se tudi ne nauči videti niti svojih interesov niti interesov drugih ljudi. Postane suženj teh strogih pravil in smernic. In s temi stališči obravnava sebe in druge. Hkrati pa ne vidi pravih drugih ljudi. Drugi ljudje zanj so njegove projekcije. Njegov notranji kritik ga preganja in ga sili, da živi po svojih strogih pravilih, ter ga spodbuja, da to zahteva tudi od drugih.

Katero vedenje in kateri koncept bi bil bolj konstruktiven? Živimo samo zase in mislimo samo nase, drugi pa naj mislijo nase? ali..?

Po mojem mnenju najbolje deluje, ko razmišljamo o sebi in o drugih. In če to počneta oba, imata priložnost razumeti in upoštevati drug drugega.

Priporočena: