ADOLESCENTI, KI SO V Nevarnosti MEJNE MOTNJE

ADOLESCENTI, KI SO V Nevarnosti MEJNE MOTNJE
ADOLESCENTI, KI SO V Nevarnosti MEJNE MOTNJE
Anonim

Menijo, da intenzivnost nepredvidenih razmer, ki uravnavajo stresne izkušnje med dojenčkom in navezanostjo, vpliva na oblikovanje osebnosti, pri čemer so zgodnje vrste navezanosti nagnjene k različnim vrstam osebnostne organizacije. Dezorientirana navezanost je vir nastanka mejne osebnostne organizacije. Neorganizirana navezanost onemogoča učenje stabilnih, zanesljivih in predvidljivih medosebnih interakcij. Takšen dojenček nima zanesljivega sidrišča, ki bi mu omogočilo odkrivanje lastnih obrisov in razvoj sposobnosti gradnje zdravih odnosov ter zmožnosti samooskrbe. Posledično odrasla oseba razvije mejne lastnosti, če ni možnosti za povezan občutek sebe. Nezmožnost samoregulacije vodi do izuma rešitev, s katerimi se spremenijo njihova notranja stanja. Medtem ko lahko tisti, ki imajo prilagodljiv arzenal sposobnosti samoregulacije, sredi žalosti poiščejo pomoč prijateljev, preberejo knjigo ali se sprehodijo po parku, ljudje z obmejno organizacijo ponavadi uravnavajo druge, da zadovoljijo njihove potrebe.

V adolescenci je normalno preizkušati meje drugih in tako raziskovati in oblikovati norme, na katerih temeljijo družbene interakcije. Toda to se zelo razlikuje od mejnih manifestacij, kjer prevladuje stalen način medosebne vpletenosti, ki ga partner za interakcijo čuti kaotičen in neorganiziran. Mejna patologija se pogosto kaže v samouničevalnem vedenju, kot so samopoškodovanje, alkohol, zloraba drog, promiskuitetno vedenje, ki deluje kot način za spreminjanje lastnih notranjih stanj.

Mladostniki, ki jim grozi razvoj mejne patologije, imajo običajno čustvena stanja, ki jih ne morejo nadzorovati in se hitro in nepredvidljivo spreminjajo. Najstniki so nagnjeni k bolečim občutkom praznine in se sami ne morejo potolažiti in umiriti, za to pa vedno potrebujejo nekoga drugega. Že v adolescenci je značilna značilnost mejne patologije, ki temelji na polarni percepciji druge osebe po formuli "samo dobro" ali "samo slabo", ki je značilna za zaznavanje otrok, starih od 18 do 36 mesecev. Otroci te starosti so svet razdelili na izjemno dobre ali izjemno slabe sektorje. Če mati zadovoljuje vse potrebe, velja za dobro, če je nedosegljiva ali ne zadovoljuje potreb, se šteje za slabo. Običajno je, da je obmejni posameznik obtičal v tem otroškem razcepu. Razdelitev je psihološki proces, povezan z mehanizmi psihološke obrambe, ki se kaže, ko so vsi predmeti razdeljeni na "absolutno dobre" in "popolnoma slabe", možni pa so tudi nenadni prehodi iz ene skrajnosti v drugo, ko so nenadoma povezani vsi občutki in misli da določena oseba postane pravo nasprotje tistega, kar je bilo pred minuto.

Najstniki se ponavadi hitro navežejo na ljudi, a ko jih nekaj vznemiri, imajo velike težave pri povezovanju dobrega in slabega v eno osebo, kar vodi v resne drame in hude posledice za vse vpletene v odnos. Najstnik, ki mu grozi mejna motnja, se impulzivno odzove na vsako situacijo, v kateri je bil zavrnjen, viktimiziran ali nasilen. Najstnik je nagnjen k razmišljanju o zlonamernih namenih drugih. Motnje hranjenja so pogosto povezane z mejno motnjo, precej pogosto pa se pojavljajo v adolescenci. Takšni mladostniki, ki preklinjajo svoje starše in uničujejo okoliške predmete, pogosto bežijo od doma in se podajo v različne »mejne« dogodivščine. S takšnimi posebnostmi vedenja in odziva mladostnika položaj odraslih "počakaj in poglej" ni pravilen, pričakovanja, da bo otrok prerasel in se umiril, pogosto niso upravičena, zato se je bolje pravočasno posvetovati s specialistom. Delo s specialistom je nujno predvsem za razvoj uspešnejšega samokontrole, samoregulacije in konstruktivne interakcije z družbo. Krepitev mejnih odzivov na osebnostno motnjo je tesno povezana s hudimi psihosocialnimi zastoji, ki so posledica pogostih težav mladostnikov in »korenitih« lastnosti mejnih odzivov, ki jih je mogoče pravočasno prilagoditi v kontekstu odnosa mladostnika s specialistom.

Priporočena: