Kaj Si Dovolite!? In Pravite Sami Psiholog

2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53

Dober dan dragi prijatelji!

Še naprej razvijamo temo o terapiji, o njenih stopnjah, o odnosu do terapije stranke na različnih stopnjah.

Pred nekaj dnevi sem omenil, da obstaja faza, ko terapevt in stranka začneta delati na "meji stika". Naj za vsak slučaj razložim, kaj je to. Takšno delo se lahko zgodi, ko se klient ne zadovolji samo s tem, da od psihologa prejme priporočila, z njim odkrije v svojem življenju itd., Ampak psihologa že opazi kot živo osebo in opazi njegove reakcije nanj. Iz odnosa stranke do psihologa nastane delo o tem odnosu (o odnosu med stranko in terapevtom kot celoto). In v procesu terapije je prav to delo na meji stika. To je delo o tem, kaj se med stranko in terapevtom dogaja v njuni interakciji, v komunikaciji, v njunem odnosu. Zgodi se tukaj in zdaj

Toda na primer, čeprav lahko kaže, da se nekakšna zamera proti psihologu nanaša na preteklost, vendar so občutki zdaj, je napetost med njimi prisotna tudi zdaj, nekaj iz tega občutka se dogaja ali se trenutno ne dogaja. To je vse, kar preiskujemo in razpravljamo.

In delo na meji stika, kot sem napisal, se začne v fazi, ko je stranka psihologa opazila kot živo osebo in … (to se dogaja precej pogosto), mu je nekaj pripisal, nekatere projekcije so se pokazale na psihologa. Seveda naročnik še ne ve, da so projekcije projekcije.

Potem je vredno omeniti, kaj je projekcija. Na primer, starše stranke v otroštvu so grajali, da so zamudili, ali pa so rekli, da ga nihče ne bo čakal, sram jih je bilo, ker nečesa niso razumeli, bili so jezni nanj, utrujeni.

Zdaj pa si predstavljajte situacijo, da je klient zamujal na sejo, tekel, misleč, da ga psiholog ne bo čakal. Prišel sem, psiholog je na mestu, vendar nekako utrujen (večer je že, recimo). Začeli smo z delom, klient še ni zadihal in ni slišal vprašanja psihologa.

Vsi se navadimo na to, kar vidimo od otroštva. Tako se je tudi naša stranka naučila pričakovati le takšne reakcije. V otroštvu drugih ljudi ni videl tako pogosto kot njegovi starši, zdaj pa misli, da so lahko odzivi vseh ljudi nanj vedno takšni. In kaj naj čuti v tej situaciji? Da ga bodo grajali zaradi zamude, sram, ker ne razume, da je terapevt že utrujen in bo vseeno jezen. Tu se lahko naša stranka umakne vase ali pa začne napadati terapevta, ga obtoževati, da ga ne ljubi, da ga ne sprejema, ga sramoti, se jezi nanj itd. In terapevt sploh ni klientov starš, precej naklonjen je zamudam (navsezadnje ljudje in včasih lahko tudi zamujajo) ter dejstvu, da ga nekdo morda ne sliši in razume in ga sploh ne razdražljiv, ko je utrujen, a sploh ni utrujen, ampak morda je šele večer in stranka je navajena razmišljati na primeru vseh istih staršev, da se vsi ljudje zvečer utrudijo.

Torej, ko vidi, da je s stranko nekaj narobe, da njene reakcije nekako ne ustrezajo situaciji, lahko psiholog domneva, da je to prenos občutkov, ki so bili, tako kot v našem primeru, naslovljeni na starše, na terapevta. Stranka je od običajnega terapevta pričakovala le sodni odziv. Zato psiholog preučuje, kaj se dogaja, zakaj se klient tako odzove.

No, v procesu takšnega dela vsi ljudje nehajo biti podobni svojim staršem, pridobijo svoje edinstvene lastnosti, komunikacija z njimi postaja vse lažja, pojavijo se novi prijatelji, prepiri s starimi, družina postane mirnejša.

Hvala za pozornost!