Občutek Sramu V Terapevtskem Procesu

2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53

Soočanje s sramom v terapevtskem procesu

Občutki, čustva, izkušnje so pogosto v središču terapije. Srečanje z njimi ni lahko, tudi če je varno in obstaja možnost, da vas sprejme vaš terapevt. Eden najbolj nevzdržnih občutkov je sram, pred njim vsi bežijo, poskušajo ga skriti pred vsemi, tudi pred lastnim zavedanjem. Stranke me pogosto sprašujejo: "Ali je to mogoče nikoli doživeti, se je za vedno znebiti, nekako spremeniti, da nikoli ne pridem v stik s sramom?" To ni mogoče … Ja, obstajajo načini, s katerimi se ljudje izogibajo doživljanju sramu, vendar je sam občutek preprosto potlačen v nezavedno in ne gre nikamor, tudi na uničujoč način nas zastruplja od znotraj. Da bi sramota minila, jo je treba doživeti. Prekinitev izkušnje nas le začasno razbremeni bolečine, potlačeno čustvo ali prekinjena izkušnja si bodo vedno prizadevali za dokončanje in iskali možnosti za manifestacijo. Ta proces tvega, da bo neskončen, zastruplja življenje, nas prisili, da opustimo svoj pristni jaz, se odločimo biti nekdo, psevdo-jaz, nekako brez sramu, napihnemo lažno osebnost, zaradi katere lahko postanemo talci izgubi spontanost in svobodo izražanja. Da bi obdržali kakršno koli izkušnjo, potrebujemo veliko napetosti in to zelo izčrpava. Sram pa ima svoje funkcije, brez katerih je včasih nemogoče, tudi za socializacijo. Vse zahteva mero, dober odmerek, določeno ravnovesje. To je najtežji del.

Ljudje uporabljajo sram kot regulator vedenja, kot način za ustavitev navdušenja, energije, ki se zdi nepotrebna, neprimerna ali nevarna. Zato se sramu reče družbeni občutek. Sram pogosto skriva druge potrebe osebe, ki jih sram pokriva ali ustavi. Človek ima s sramom dostop do teh potreb. Zavedanje teh potreb nas približuje spoznavanju lastne pristnosti, pristnosti.

Ena od težav pri doživljanju sramu je povezana s doživljanjem ranljivosti. Nekateri lastno ranljivost razlagajo kot šibkost, česar se je treba izogibati in se ji izogibati, skriti pred drugimi in samim seboj. Tu se človek počuti nevarnega, saj obstaja izolacija, zavrnitev samega sebe, kot nekakšna izdaja in želi izginiti. Oseba neha videti in čutiti podpore, podpore, ker se zaradi lastne ranljivosti zavrača in mu s tem odvzame možnost, da tvega in se v stiku z drugim nasloni na njegovo sprejetje. Človek se izgubi, da ne bi naletel na zavrnitev drugih. Sam sebi naredi najhujšo stvar, preden mu to lahko storijo drugi, pri tem pa ohrani nekaj nadzora. V tej zavrnitvi in izolaciji začne človek vzgajati svoje fantazije o lastni pošastnosti in manjvrednosti, strah pred zavrnitvijo pa postaja vse več. Sram ima vedno avtorja, v kontekstu človekovega življenja je bil nekdo, ki ga je sramoval, grajali, kritizirali in zavrnili. Sprejetje je bilo mogoče dobiti le z izogibanjem lastni »napaki«, sprva po mnenju drugega, kasneje pa kot lastni predstavi o sebi. Poteka proces introjekcije. Velik del introektov povzroča strupeni sram in jih doživlja kot vrednote same osebe. V času terapije se tem trenutkom premisleka posveti veliko časa. Na tem mestu je potrebno veliko sprejetje s strani druge osebe.

V sodobni družbi je ideja samooskrbe zelo priljubljena, kot nekakšna popolnost, sposobnost, da se z vsem spoprime sama, sposobnost, da se z vsem spopade. Z vidika gestalt terapije se človek kot organizem ne obravnava ločeno od okolja, sveta drugih ljudi. Da bi zadovoljil svoje potrebe, se mora človek obrniti, komunicirati z okoljem in tu pride do izraza ideja o samopodpori, pri kateri se je pomembno osredotočiti na terapijo. Za samooskrbo so potrebne ustrezne izkušnje s podporo.

Podpora je še posebej pomembna pri doživljanju sramu. Sram se doživlja v povezavi z drugim, kot nezmožnost povezovanja s svetom, nezmožnost sprejetja. Podpora tukaj bo ravno sprejemanje s strani druge osebe, sposobnost in sposobnost biti samo tam, določena brezpogojnost. To izkušnjo klient doživi pri terapiji. Sprva je bila takšna izkušnja sprejemanja nujna za otroka v odnosih s starši ali pomembnimi osebnostmi, da bi ostali ob njem ne glede na njegovo »pravilnost«, njegova dejanja, ko je zmeden ali prestrašen. Toda pogosto se naši starši pogosto ne morejo spopasti s svojo sramoto. Ko se mama ali oče sramujeta svojega otroka, to sramoto takoj projicirata nanj in zanikata njegovo prisotnost v sebi. To se pogosto kaže v izrazu: "Te ni sram !!!" To se glasi določeno sporočilo, pravijo, da bi te moralo biti sram, sram bi te moralo biti, ne mene. In otrok to pogosto pogoltne, ker želi biti sprejet. Naučite se sramovati sebe in se postopoma preoblikovati ali bolje rečeno poskušati biti tisti, ki bi ga ti starši lahko ljubili, v strahu, da bi ga zapustili. Žal pa pravi "jaz" ostaja osamljen, zapuščen in sam. Od strank pogosto slišim o strašni osamljenosti, kljub temu, da ti ljudje niso sami, imajo družine, prijatelje, a njihov pravi "jaz" zaradi strahu pred sramom in zaradi zavrnitve ostane zazidan v ječo osamljenosti. Paradoksalno je, da se izogibamo osamljenosti sami organiziramo.

Ljudje so se dobro naučili izogniti sramu, tako da ignorirajo samo situacijo sramu, se izogibajo svoji spontanosti, lastnim željam in potrebam, stremijo k popolnosti in se neskončno preoblikujejo. Človekovo celo življenje se lahko porabi za to, da postane boljši človek, pri tem pa ne upošteva njegovega pravega jaza, torej za izgradnjo "lažnega jaza". Obstaja tudi takšna metoda, kot je aroganca, ki temelji na mehanizmu projekcije, ko človek izpodrine vse, kar je v njem sramotno, in to dodeli drugim ljudem. Vsak ima svoj arzenal načinov. V terapiji človek uresničuje in raziskuje te metode ter išče načine in priložnosti za stik s samim seboj, nadomestnim, zapuščenim. To ni lahka pot, naloga terapevta je spremljati stranko na tej poti in ne hititi, ničesar ne pričakovati, samo biti tam in sprejeti. Zagotovo ne pomaga odvrniti stranko, da se je nekaj, česar je sram, ni treba sramovati, da je ni sram. Tako lahko razvrednotite občutek sramu in stranko še dodatno zapeljete v nerodnost, "narobe". Ne podpira. Prav tako ni primerno za razširjanje nasvetov, saj je to nekakšen položaj od zgoraj, za stranko pa je zelo pomembno, da je blizu. Enako velja za način pomilovanja stranke, morda se mu bo smililo in to ne pomaga. Kaj potem pomaga? Odgovor je banalno preprost.

Sprejemanje pomaga, ostanite blizu, doživite lastno sramoto.