Razočaranje Zaradi Psihoterapije. Kako To Preživeti?

2024 Avtor: Harry Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:53

Kje se običajno začne psihoterapija? Praviloma z izbiro psihologa (psihoanalitika). Stranka je našla spletno mesto psihoterapevta, prebrala članke ali pa je od prijateljev od psihologa prejela priporočilo in telefonsko številko. Življenjska praksa kaže, da od trenutka, ko se pojavi želja po imenovanju pri psihologu, do samega zdravljenja, pogosto traja več kot en mesec, včasih pa tudi več kot eno leto. Čeprav se pogosto zgodi nasprotna situacija. Ogledal sem si spletno mesto, dobil telefonsko številko, poklical, se prijavil in takoj prišel

S čim je povezan postopek izbire specialista in kako se to zgodi?

Vse se začne z občutkom vaše potrebe po pomoči pri razumevanju sebe, svojih motivov, notranjih konfliktov in želja. Z eno besedo, z željo razumeti svoj notranji svet. Pogosto pa se izkaže, da je tovrstni motiv globoko skrit za drugimi, bolj pomembnimi zahtevami: željo po spremembi problematične situacije, ki se zdi neznosna, po nasvetu, podpori ali psihološkem nasvetu glede vaše težave.

Ko je izbran psiholog (psihoanalitik), ima stranka nezavedne ideje in fantazije o prihodnjem srečanju in o nadaljnjem delu s psihologom. Na strokovnjaka so praviloma vezani veliki upi in pričakovanja. Čeprav na zavestni ravni obstaja razumevanje, da psiholog ni čarovnik in ne more spremeniti situacije, dati "čudovit" nasvet ali ponuditi že pripravljeno rešitev. Psiholog lahko pomaga le pri boljšem razumevanju samega sebe, pri soočanju z notranjimi ovirami in omejitvami, ki vodijo do zunanjih težav, in iskanju virov za njihovo premagovanje.

Pogosto se ideje o psihologu in o prihajajoči psihoterapiji tako ali drugače izkažejo za idealizirane. Po prvih sejah se lahko pojavi občutek čustvenega dviga in lahkotnosti, povezan z dejstvom, da obstaja priložnost, da spregovorite, evakuirate težavno situacijo iz svojega notranjega sveta in jo delite z drugo osebo. To daje občutek upanja, da se je težava že umaknila. A žal se ti občutki izkažejo le za iluzijo.

Kompleksni občutki v ozadju problemske situacije niso izhlapeli in se poleg tega začnejo vračati in se jasneje manifestirajo v situaciji psihoterapevtske komunikacije. V psihoanalitični psihoterapiji se ta pojav imenuje "prenos". Na primer, ko se ženska, ki ima težave v odnosu z možem, se počuti zamerljivo, ignorirano, nezadovoljna, jezna in odvisna, začne tudi počutiti v terapevtskem odnosu. Na analitikov molk se začne boleče odzivati z občutkom zamere ali jeze, iskati pomanjkljivosti v njem, razkrivati svojo zahtevnost in trditve. Praviloma se takšno soočanje z občutki v dejanski prenosni situaciji izkaže za zelo boleče in težko prenašanje. In ravno v tem trenutku upanja in iluzije propadajo. Začne se stopnja razočaranja v psihoterapiji.

Razočaranje je izredno težak občutek. V trenutkih razočaranja se vse zdi nesmiselno in neuporabno, pojavlja se občutek novega zastoja in občutek brezupa. Praviloma v tem trenutku odpor psihoterapije doseže svoj vrhunec in stranka, ki ne more vzdržati takega notranjega stresa, zdrsne v igranje (svoja čustva ne spremeni v besede in razumevanje, ampak v konkretna dejanja), za na primer, zapustiti psihoterapijo in jo nenadoma prekiniti.

Pogosto se zdijo takšni impulzivni ukrepi z vidika zavestne logike povsem razumljivi. Prišel sem po pomoč, po olajšanje in namesto tega dobim še eno težko, napeto in »problematično« situacijo, ki se odvija v terapevtskem odnosu. In tu se zdi zelo logičen izhod, čeprav rešitev "problematične" situacije v prenosljivem odnosu zagotavlja pozitivno izkušnjo, ki prispeva k rešitvi trenutne situacije.

Tukaj je smisel v tem, da se za formalno logiko skriva notranja želja po zmanjšanju duševne bolečine, razvrednotenju terapevta, njegovem "pomanjkanju" in opustitvi (na primer z igranjem, na primer z zamenjavo vlog, kar je mož naredil s stranko ali njo) mama je delala z njo v zgodnjem otroštvu). Igranje in razvrednotenje daje le takojšnje olajšanje in včasih občutek zmagoslavja, potem pa se vrnejo vsi tisti kompleksni občutki zamere, nemoči, odvisnosti, jeze, tesnobe.

Odhod (in včasih tudi bežanje) želi stranka svojo težavo postaviti k terapevtu in ga pustiti pri "norcih", da doživi težka čustva, za nekaj časa prosta njih. (Ko se druga oseba v moji bližini počuti slabo, se počutim bolje, ker morda ne čutim svoje bolečine). To vas začasno reši pred neznosnimi občutki frustracije, ranljivosti, nemoči in občutka slepote.

Poleg uničevanja iluzij in idealiziranih idej o analitiki in psihoterapiji je postavitev še en dejavnik, ki vodi v razočaranje v psihoanalizi. Nastavitev je niz pravil, po katerih se izvaja analiza ali psihoanalitična psihoterapija. To je tako imenovani okvir, ki ločuje in ščiti notranjo psihoanalitično realnost od zunanje.

Nastavitev običajno vključuje stabilnost kraja in časa psihoanalitičnih sej, pravilnost in trajanje psihoterapije, velikost honorarja psihoanalitika, plačilo zamujenih sej in nezmožnost premikanja časa seje ali prestavitve le -te. Tudi pri sklenitvi psihoterapevtske pogodbe je določena prepoved prijateljskih, poslovnih ali drugih osebnih odnosov med psihologom in stranko ter dejstvo, da mora dokončanje psihoterapije potekati z medsebojnim soglasjem stranke in psihoterapevta. Če takšne odločitve ni, je nujno, da se o zaključku psihoterapije razpravlja in analizira več sej.

Seveda se lahko takšna pravila na prvi pogled zdijo toga in nerazumljiva, kljub temu pa imajo poleg zaščite interesov psihoanalitika tudi svoj terapevtski pomen za stranko. Malo kasneje se bomo vrnili k vprašanju psihoterapevtskega pomena nastavitve v psihoterapiji, zdaj pa poglejmo situacijo skozi oči nove stranke.

Stranka praviloma prihaja z upanjem na pomoč, podporo, odobravanje, pomiritev, brezpogojno sprejemanje in pripravljenost psihologa, da se vedno sreča z njim. To pomeni, da želi stranka na simbolni ravni dobiti dobro, prijazno gostiteljsko mamo. Toda psihoanalitični prostor simbolično predstavlja tako prisotnost materine podobe (sprejemanje strankinih občutkov, simpatije in empatije) kot prisotnost očetove podobe.

Na žalost je bila v naši postsovjetski kulturi vloga očeta pri vzgoji naše generacije sekundarna, pogosto je bil oče ločena in razvrednotena osebnost v družini. Čeprav je naloga očeta v vzgojnem procesu vnesti prepovedi in omejitve v otrokovo psiho. Kako slabe so razmere s spoštovanjem zakonov in predpisov pri nas, se lahko prepričate sami. Tako se pojavljanje pravil psihoterapije, ki ne dopuščajo združevanja s psihoterapevtom v nevihtni ekstazi izkušenj, izkaže za zelo strukturirajoč in razočarajoč dejavnik.

Pogosto ima stranka nezavedno željo, da bi se dogovorila s psihoanalitikom, da bi se izognila pravilom: "Ali ne morem plačati za zamujene seje, če zbolim?" "Lahko pridem, ko mi ustreza?" A žal, ne glede na to, kako nehumano se zdi, analitik vztraja pri spoštovanju teh pravil, kar pogosto povzroča veliko razočaranje, protest, zamere, nerazumevanje in sovraštvo. Na tej točki je nujno, da lahko analitik sočustvuje s strankinimi občutki in mu pomaga pri obvladovanju teh občutkov.

Pravzaprav je psihoterapija kot preučevanje nezavednega mogoča le v okviru psihoanalitičnega okolja. Navsezadnje kirurških posegov ne izvajamo na ulici ali v kuhinji, ampak gremo v bolnišnico in tja prispemo toliko časa, kolikor je potrebno, da si opomore.

Ena najpomembnejših nalog analitične psihoterapije je pomagati stranki pri sprejemanju realnosti, prav okvir psihoanalitične nastavitve pa je jasen izraz te objektivne realnosti, ki jo subjektivno lahko dojemamo na različne načine. Ko stranki uspe notranje sprejeti psihoanalitično nastavitev (in se ne le formalno strinjati s pravili, ki jih analitik iz nekega razloga nalaga), se začne počutiti bolj stabilno, čutiti varnost prostora, ki se oblikuje v terapevtskem paru za delo z nezavednim.

Če povzamemo vse zgoraj navedeno, je pomembno omeniti, da mora stranka, da bi se psihoanalitična terapija resnično začela, doživeti dve vrsti razočaranja: razočaranje nad analitiko in razočaranje, povezano z okvirom in omejitvami, ki nam jih narekuje realnost. Samo v teh razmerah se lahko ob ohranjanju vključenosti v terapevtski proces in zanimanja za svoj notranji svet odpravite na dolgo in vznemirljivo pot, imenovano "analitična psihoterapija".

Seveda, če na razočaranje gledate s filistrskega vidika, je to konec vseh upanj in popolna slepa ulica. Če pa na razočaranje gledamo z drugega zornega kota, potem lahko opazimo, da se razočaranje pojavi ravno takrat, ko se iluzije uničijo, resničnost pa se nam zdi takšna, kakršna je. Uničevanje iluzij, sprejemanje resničnosti je vedno počasen in boleč proces. Po eni strani prinaša bolečino in razočaranje, po drugi strani pa nam daje priložnost, da v sebi nekaj spremenimo, da se prilagodimo tej realnosti.

V psihoanalitični psihoterapiji obstaja rek: "Prava psihoterapija se začne šele potem, ko je stranka razočarana nad terapevtom."

Čar je izginil, brezplodni upi so izginili … Na njihovo mesto prihaja razumevanje, da terapevt ni čarovnik in da za stranko ne zmore rešiti niti enega problema in da bi se v življenju začelo vsaj nekaj če se želite spremeniti, boste morali delati na sebi, se soočiti s svojimi občutki, sprejemati težke notranje odločitve in se začeti bolje razumeti.

Na tej poti je psihoanalitik vodnik in zanesljiva podpora. Ko se razočaranje v psihoanalizi premaga in preživi ter se analiza nadaljuje, se pred nami odpre nov in zanimiv način spoznavanja našega notranjega sveta, našega nezavednega in sebe.

Pravzaprav prava psihoterapija vedno deluje do te mere, da izgubi vero v svoje zdravilne moči. Ena najpomembnejših nalog psihoanalitične psihoterapije je vrnitev sposobnosti življenja, razumevanja in razlikovanja lastnih občutkov, izgubljenih zaradi travmatičnih dogodkov, ki zaprejo sposobnost čutiti, vlijejo strah in ustavijo razvoj osebnosti, jo naredijo "mrtvo". Psihoanaliza pomaga "oživiti" "zamrznjene" občutke in se vrniti na pot samorazvoja, kar je nemogoče, ne da bi šli skozi stopnjo razočaranja. Šele po doživetju razočaranja postane mogoče pridobiti nove življenjske pomene, oživiti vero v življenje in v svoje moči ter obnoviti sposobnost ljubezni, ki je eno glavnih meril psihološkega zdravja.